Neapelj, Jadran in danes za jutri

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 30. januar 2024 / 15:07

Aktualna branja Cankarjeve založbe prinašajo dva romana, zbirko kratkih zgodb, potopis in razmišljanji o pomenu knjige.

Ljubljana – Pri Cankarjevi založbi so z zadnjimi knjižnimi izdajami preteklega leta nedvomno stopili v prihodnost. Podprimo torej uvodne besede s predstavitvijo nekaj aktualnih branj. Trenutnemu dogajanju na slovenskem političnem parketu je na kožo pisan roman Vse ali nič, ki ga podpisuje Anže Voh Boštic. Gre za avtorjev prvenec in pri nas ne ravno pogost žanr politične srhljivke. V napeti zgodbi sveže diplomirani študent politologije Franjo obupano išče službo, saj se z mamo komaj preživljata. V službo ga vzame Agnes, vplivna figura ene izmed strank v državi. Fant izve nekaj, česar ne bi smel, in kar naenkrat je postavljen pred moralno dilemo, naj to prijavi na policijo ali naj informacijo izkoristi za svoj politični napredek. Hkrati ugotovi, da politika ni črno-bela, saj se politiki, naj bodo levi ali desni, zasebno brez težav družijo, ideološke igre se gredo zgolj zato, da k svojim strankam priklenejo volivce. Lahko bi dodali – vsaka podobnost s slovensko ali bruseljsko politiko je naključna.

Prvenec je tudi knjiga kratkih zgodb Neli Filipić Srečni konci, namreč njeno prvo delo za odrasle, saj ima pisateljica za seboj že velik opus knjig za otroke in mladino. »Ko sem bila mlada, sem pisala za odrasle, a nisem imela poguma za objavo, sem ga pa z Levstikovo nagrado dobila za pisanje za otroke in mladino. Zadnja leta so me uredniki opozarjali, da me kliče roman za odrasle. Nekaj zgodb je nastalo hipno v enem dnevu, z nekaterimi sem se ukvarjal dlje. Po letu, dveh sem se vrnila k njim, jih vendarle napisala in pri tem zelo uživala,« pove Neli Filipić. Srečni konci so zbirka črnohumornih, satiričnih, družbenokritičnih in feminističnih kratkih zgodb, ki prevprašujejo položaj posameznikov, umetnic, starostnikov in starostnic in ženske v sodobni družbi. Zgodbe secirajo naše odnose, čustva, položaje in eksistencialne lege. »Na prvi pogled knjiga nima neke rdeče niti, zgodbe so si med seboj zelo različne, so daljša besedila, nekatere zgodbe pa so zelo kratke, s skoraj aforistično poanto,« k zbirki dodaja urednik Aljoša Harlamov. Velja dodati, da ne gre za zgodbe, ki bi jih brali površno, saj v vsaki najdemo kakšen drobec, ki spremeni našo misel z začetka branja.

Tretji namig v prihodnost, recimo letošnjega poletja, je Knjiga o jugu hrvaškega avtorja, Splitčana Jurice Pavičića. Gre za sodobno antropologijo jadranske obale, zaznav in uvidov prostora in časa juga tukaj in zdaj. Ta je seveda drugačen, kot ga prepoznava slovenski bralec, ki v njem vidi predvsem poletje in počitnice na Jadranski obali in otokih. Pavičićev potopis nasprotno predstavlja Dalmacijo in Sredozemlje z vsemi njenimi odkloni v eno ali drugo smer, kar avtor opravi v visoko literarnem zapisu. Kot vesten kronist avtor skozi naravo, zgodovino, umetnost, okuse in vonje juga neprizanesljivo lušči plasti stereotipnih iluzij juga kot idealnega okolja. Delo je prevedla Sonja Polanc.

Iz preteklih let pa se nadaljuje bralska evforija romanov italijanske avtorice, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante. Njen Neapeljski cikel je obnorel svet, pred leti v štirih knjigah tudi slovensko bralstvo. V slovenščino so že prevedeni Dnevi zavrženosti, Zlagano življenje odraslih in Izgubljena hči, zdaj pa je na voljo še roman Nadležna ljubezen, prvi, ki ga je avtorica napisala pod psevdonimom. Po materini skrivnostni smrti z utopitvijo, ki je sledila seriji čudnih telefonskih klicev, se njena najstarejša hči, 45-letna Delia, vrne v rodni in prezirani Neapelj. Tam začne razkrivati v otroštvu potlačeno resnico o svoji družini ... Kot je povedala prevajalka Daša Perme Jurjavčič, je slog avtorici lasten, prav tako gre za njene značilne teme odnosov v družini, je pa zgodba psihološka srhljivka. Film, ki je bil posnet po knjigi, sodi med trilerje.

Knjiga s pomenljivim naslovom Je to knjiga? je skupno delo dveh avtorjev, poznavalcev in profesorjev založništva, Mihe Kovača in Angusa Phillipsa (njegov del knjige je prevedel Jaka Gerčar), z univerz v Ljubljani in Oxfordu. »Branje je tisto, kar knjigo dela za poseben medij, saj je edini, ki nas sili v daljše poglobljeno branje in je eden najpomembnejših vstopov skozi vrata znanja,« je prepričan Kovač. Avtorja v knjigi analizirata družbeno paradigmo, v kateri knjiga izgublja status privilegiranega medija znanja, hkrati pa pokažeta, kaj vse izgubimo, če se kot družba in posamezniki odpovemo branju knjižnih vsebin. Torej?