Pisatelj, odličen pripovedovalec

Mariborski pisatelj Tone Partljič je v novem letu obiskal Kranjsko Goro, z njim se je v tamkajšnji knjižnici tudi o njegovem lani izdanem romanu Veter z vzhoda pogovarjala Monika Sušanj.

Za uvodni opis Toneta Partljiča si je voditeljica pogovornega večera izposodila povzetek zavoda za založniško dejavnost Beletrina: »Tone Partljič, leta 1940 v Mariboru rojeni pisatelj, je začel dvajsetleten v šestdesetih letih pisati predvsem krajšo socialno in satirično prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere, Ščuke pa ni, En dan resnice in Moj ata, socialistični kulak, so igrali po vsej Jugoslaviji. Za Kulaka je prejel Grumovo nagrado, za ves komedijski opus pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najteže nasmejati vedno nekam žalostne in malce jezne Slovence. Nekaj navdiha za komedijo je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejše prozne knjige, najraje romane.«

Spomnil na Vandota

V kranjskogorski knjižnici je gostoval prvič, in kot je poudaril, se je tudi dobro počutil. Omenil je Josipa Vandota, rojenega Kranjskogorčana, znanega kot avtorja pripovedk o Kekcu in drugih povesti. Partljič je spomnil, da je Vandot stanoval tudi v Mariboru, le kakih sto metrov stran od tam, kjer stanuje on, in zelo dobro je poznal Vandotovo hčerko Jelico. »V Mariboru se 'važimo', da je tudi malo naš.«

Pisatelj, dramatik, politik

Ko je raziskovala Partljičevo delo, so Moniki Sušanj v oči padle predvsem njegove tri identitete, trije poklici: pisatelj, dramatik, politik. »Tudi učitelj ste bili in nekje ste izjavili, da vaše srce ni za mikrofonom, temveč za pisalnim strojem. Torej je vaše tisto pravo poslanstvo pisateljevanje.« Tone Partljič, hudomušen, kot zna biti, se je političnega udejstvovanja malo branil. »Ker ljudje ne marajo politike, rečem, da nikoli nisem bil politik, nobene take funkcije nisem imel. Po poklicu sem bil poslanec, kakor sem bil prej učitelj, dramaturg.« Lahko da je s kakim romanom, gledališkimi uprizoritvami in serijami za kakšno leto dni preskrbel svojo družino, ampak ga je vedno skrbelo plačilo elektrike. »Že ko sem list papirja dajal v pisalni stroj, sem bil vedno v neki službi. Zdaj, ko sem upokojen, pa sem gospod pisatelj.«

Veter z vzhoda

Na gostovanju v Kranjski Gori je v ospredje postavil lani izdani roman Veter z vzhoda, ki ga je umestil v svoje mesto, Maribor. Zgodba se dogaja v letih 1933–1934, v njej pa opisuje zgodbe malih ljudi v zgodovinsko prelomnih časih. Maribor so po prvi svetovni vojni večinsko zapustili nemško govoreči prebivalci. V mesto se priseljujejo z drugih koncev, predvsem z vzhoda (Goric in Prlekije), pa tudi Primorci, ki bežijo iz okupirane Primorske. V ospredju so zgodbe dijakov, Pepija, Jožeka, Sergeja, Riharda in Karla, ki živijo v Mariboru. Nekateri bodoči duhovniki, drugi uporniki (mladi komunisti in proletarci), vsak s svojo zgodbo. Tudi v »kindergarten-proces« so nekateri vpleteni. Tragične zgodbe se prepletajo, v ospredje pisatelj postavi tudi nemško vdovo Greto in njeno zgodbo. Posebej se posveti pogrebu generala Maistra in njegovi vdovi Mariji Maister. »Zgodba je zapisana, kot jo zna zapisati le Partljič, preprosto, z izpostavljenim socialnim čutom ter včasih tudi s kancem šaljivosti,« so zapisali pri Beletrini.

Tone Partljič je v svoji osebni izpovedi in ozadju svojih romanov tudi izjemen pripovedovalec, ki mu velja prisluhniti v živo.