Spolna zloraba

Zlata kletka, 2. del

»Potem so ljudje začeli šepetati in mi za hrbtom kazati osle. Nekoč, ko je bil teden dni ''službeno'' odsoten, sva mu s sodelavko vdrli v elektronsko pošto. Šok je bil zelo hud. Za trenutek sem izgubila zavest zaradi vsega, kar sem našla. Imel je več različnih afer in to istočasno z najmanj sedmimi ženskami!«

Ko sem prebirala Nelijino zgodbo, sem se – tako kot že tisočkrat pred tem – spraševala, kako to, da s takšno močjo ljubimo turške nadaljevanke, ko pa je priložnosti, da bi prisluhnili domačim, ničkoliko!

Tudi Nelijina zgodba ni tako posebna, kot bi si lahko mislili tisti, ki živijo srečno zakonsko življenje. Podrobnosti, ki jih je navedla okoli skokov čez plot, sem že večkrat slišala.

Takole pripoveduje Neli: »Ženske, in to celo poročene, so mojemu možu pošiljale fotografije svojih genitalij in različne opolzkosti. Ob pogledu na razgaljene pi... se mi je obračal želodec. Kako to, da se možu ni?! V besu sem potem prvo na spisku poklicala na domačo številko. Ni se oglasila ona, temveč njen mož. Ni mogel verjeti mojim besedam! Kričal je, da se šalim, da to ni res, da je njegova žena najbolj poštena na celem svetu. Ko sem mu fotografije mednožja te ''poštene žene'' poslala na njegov mail, je jokal. Čisto ga je spodneslo. Žal je obrnil ploščo, ko se je ali pogovoril s poštenjakarico ali pa dobro premislil. Sledile so grožnje, izsiljevanja, na vrata mi je poslal celo policijo ter me obtožil nadlegovanja. Policist, ki me je obiskal, je bil zelo toleranten, sploh po tem, ko sem tudi njemu pokazala ''zanimive'' fotografije. Ko se je mož vrnil s ''službenega potovanja'', ga je rogonosec pričakal na letališču, kjer sta si skočila v lase. Posledice so bile boleče: mož je utrpel lažje telesne poškodbe, med katerimi je bil na vidnem mestu tudi zlomljen nos.

Ne vem, ali sem še kdaj toliko prejokala, kot sem takrat. Noč in dan sem se spraševala, kam je izginil fant, v katerega sem se zaljubila. Ga je res skvarilo mamino psihično nasilje, kot mi je prej in potem neštetokrat očital? Je bila res kriva najina odločitev, da se vrneva domov in prevzameva skrb za delavnico? Je bila kriva mama, ker je obrt potem prepisala na mlajšo sestro?

Ob vsakem prepiru je sledilo mučno obdobje tišine. Mož je dobro vedel, da me lahko odlično kaznuje z molkom, saj sem se prej ali slej zlomila in se mu vrgla v objem. A čustvene zlorabe niso minile brez posledic. So te nastale tudi zaradi grozljive skrivnosti, ki me je tiščala k tlom še iz časa zgodnje mladosti? Sem po moževi nezvestobi začela piti ali sem zgolj nadaljevala pregreho, ki sem se ji vdajala vrsto let? Začela sem se tudi prenažirati, zredila sem se za trideset kilogramov in potem v nekaj tednih shujšala do neprepoznavnosti. Sem začela zanemarjati otroka zaradi sebe ali zaradi moža? Ne vem odgovora. Vem le, da je postalo življenje pri nas doma pošastno.

Sinček je obiskoval tretji razred, ko je ponovno začel močiti posteljo. Kaj je sedaj to? Kaj se dogaja? Vrtala sem vanj, a se je le skrival pred menoj in molčal. Močno je popustil tudi v šoli, ni se več družil s prijatelji. Bila sem že do te mere zasvojena z alkoholom, da sprva niti nisem opazila njegove stiske.

Nekoč, ko je že navsezgodaj začelo močno deževati, jaz pa nisem imela avtomobila, ker sem ga razbila, sem ga peš pospremila v šolo. Med grmenjem in treskanjem mi je zaupal strašno novico. Očka se, če se le more, igra z njegovim lulčkom. Mislila sem, da me bo kap. Na sredi poti sva se obrnila in se vrnila domov. Opazila sem, kako mu je odleglo. Popila sem nekaj polnih kozarcev viljamovke, da sem dobila dovolj moči za otrokovo zgodbo. V treznem stanju je ne bi mogla poslušati. Res ne. Vprašala sem ga, ali se mora tudi on dotikati očetovega lulčka. Pa je rekel, da ne, da le očka draži njegovega z usti.

Mislim, da sem imela tisti trenutek v glavi za moža vse najgrše besede tega sveta! Kako je mogoče, kako nisem ničesar opazila? Tudi njegova sestra, moja najboljša mladostna prijateljica, mi ni nikoli niti namignila, da je z bratom kaj narobe. Da je svinja, ki se je je treba izogibati!

Do večera, ko se je mož vrnil domov, sem se poskusila vsaj malo strezniti. Ni mi šlo najbolje od rok. Napadla sem ga kot Ksantipa. Seveda je vse zanikal. Obtožil me je alkoholnih halucinacij, s katerimi naj bi okužila tudi sina. Stokrat prekleti! Kaj se je zgodilo, da sva pristala v takšnem blatu? Spet se je ponovila stara zgodba: še več je izostajal od doma, kaznoval me je z molkom in prezirom. Brez besed je prinesel v kuhinjo steklenice, ki jih je našel po hiši. Najraje bi ga ubila, a sem ga istočasno ljubila, da ga bolj nisem mogla. Spet je odšel na službeno ali ''službeno'' potovanje. Kaj, če leti v eksotične kraje, kjer lahko za nekaj dolarjev dobi v posteljo tudi otroka? Bolj ko sem razmišljala, bolj sem pila. Vmes so minile neštete noči, ko sem ga v joku čakala in trepetala, ali bo sploh prišel domov. Po telefonu se mi ni javljal. Sina se od prepira naprej ni več dotaknil (povedal mi je sam). V meni se je podiral svet. Živela sem v pravljici (vsaj tako sem mislila) s sanjskim moškim, ki bi me moral, moral imel rad. Kazalo je, da bo iluzije konec in da ga bom izgubila. Na smrt sem se bala, da bom sama, da me znova ne bo nihče maral. Spolnega nadlegovanja nisem prijavila ustreznim službam, ker sina nisem želela izpostavljati še večjim travmam. Takrat sem mislila, da delam prav …

Prav tako nisem poskrbela, da bi se oče odstranil od sina. Tolažila sem se, da je otrok že zdavnaj pozabil, da spolna zloraba ni bila nič takšnega. Brez večjih pretresov – vsaj tako se mi je zdelo – smo živeli še naslednjih deset let. Vmes se je situacija izboljševala. Jaz sem postala samozavestnejša in sem se v prepiru znala potegniti zase. Žal pa sem vsakič, ko sva si skočila v lase – popustila. On nikoli. Vsi nesporazumi so nerazrešeni obviseli v zraku, ker se je vsak poizkus, da bi kakšno stvar razčistila, prelevil v obsojanje z njegove strani. Ko je bilo le prehudo, sem še bolj pila. Kadar ''tableta'' ni delovala, sem razmišljala, kako naj ga kaznujem. Po internetu sem začela loviti moške. Nekako sem potrebovala občutek, da sem zaželena, po drugi strani pa sem mu globoko v sebi želela vrniti bolečino, ki sem jo sama občutila, le s to razliko, da moj mož nikoli ni vedel, niti približno slutil mojih afer.

Če in ko sem bila pri sebi, sem se posvečala otrokoma. Zlasti najmlajšemu sinu. Ker me je kot kamen vseskozi tlačil občutek krivde, da zanj nisem naredila tistega, kar bi morala. Pretirano sem ga razvajala. Mu vse kupila, vse ustregla. Skupaj smo hodili na izlete, tudi na daljše dopuste. Skupaj z možem smo tudi hodili na dopuste v eksotične kraje in nekako sem bila vsaj površno pomirjena, da sin ni utrpel večje čustvene travme. Sin se z očetom prav tako ni nikoli odkrito pogovoril …«

(Konec prihodnjič)