Pogovorni večer v Preddvoru je vodila Ivka Sodnik (leva). / Foto: Tina Dokl

Tu se počutijo dobro

Grad Dvor v Preddvoru je gostil zanimiv pogovorni večer, na katerem se je Ivka Sodnik z izbranimi sogovorniki, ki že dalj časa živijo v preddvorski občini, a imajo korenine v drugih deželah, pogovarjala o njihovi prvi domovini in o tem, kako vidijo svoja življenja pri nas.

Jasna Zukanović živi v Bašlju, Hana Novotna se je v Slovenijo preselila iz Češke in s soprogom živita na Zgornji Beli, Mehyar Badii pa prihaja iz Irana in si je družino ravno tako ustvaril v Bašlju. »Ne glede na to, da Jasna, Hana in Mehyar niso avtohtoni domačini, se pri nas počutijo dobro in sprejete, zato Slovenijo občutijo kot svojo drugo ali celo prvo domovino,« je že na povabilo na pogovorni večer zapisala voditeljica Ivka Sodnik.

Vsi trije gostje dobro govorijo slovensko. Zukanovićeva je odraščala v Sloveniji, Novotna v Sloveniji tudi živi že vrsto let, Mehyar Badii pa je v Sloveniji spoznal svojo soprogo in ostal.

Zanimive zgodbe

Hana Novotna: »Pred 18 leti sva s soprogom prišla za dve leti, zaradi njegove službe. Takrat sem bila prvič noseča in sem si rekla, da bo to super porodniški dopust. Slovenijo sva poznala, sploh hribe. V teh dveh letih nama je postalo življenje v Sloveniji všeč, v službi pri njem so izkazali interes, da ostane, in potem sva samo še podaljševala: eno leto, pa še eno leto …« Seveda je njeno srce še vedno na Češkem, a tu sta bili rojeni njuni hčerki in težko bi se preselili nazaj. »Češka je krasna dežela, radi se vračamo, a ko smo po osmih letih v Sloveniji razmišljali, ali bi se vrnili, smo se odločili, da ostanemo za zmeraj. Z možem sva začela iskati hišo, kar je bil dolg proces. Nepremičninski trg je tu v primerjavi s Češko omejen, ker je Češka le precej večja, z več ponudbe. Tako hiše na koncu nisva kupila, temveč sva jo zgradila. Zdaj na Beli živimo že tri leta.«

Pri Jasni Zukanović so Slovenijo izbrali starši, ko so iz Bosne odšli s trebuhom za kruhom, kot radi rečemo. »Pred mnogimi leti sta delala v Avstriji. Ko je bila mami noseča, se je vrnila v Bosno, kjer je rodila. Jaz sem potem ostala tam do devetega meseca starosti. V tem času sta starša v Sloveniji poiskala stanovanje in prišla pome. Najprej smo živeli v Struževem v Kranju, ko se je zgradilo naselje Planina, smo bili leta 1981 med prvimi stanovalci bloka. Do leta 1995 sva s soprogom tudi živela tam, potem pa sva v Bašlju kupila dve tretjini hiše in od takrat sva na vasi.«

Precej daljša in bolj zapletena pa je zgodba Mehyarja Badiija. Oba njegova starša sta akademika in želela sta si, da bi se njuni trije sinovi šolali v Angliji. Tako je v Anglijo prišel s 13 leti. To je bilo še pred revolucijo v Iranu. Po tistem se v Iran nikoli več ni vrnil. Njegova vera je namreč bahaizem, revolucija pa je položaj bahajcev v Iranu poslabšala.

Iz Anglije ga je življenjska pot vodila na Balkan. Najprej v Beograd, nato Zagreb, Maribor, danes pa, kot smo že omenili, z družino živi v Bašlju. V okviru nekega projekta je v Škofji Loki spoznal sedanjo soprogo, preden sta se poročila, pa je minilo kar šest let.

Obiskovalcem večernega pogovora je na kratko predstavil tudi svojo vero, bahaizem, v kateri je najpomembnejša enotnost boga, religij in človeštva. Bahaizem uči, da obstaja le en bog za vse vere. »In približno vsakih tisoč let da bog vodstvo človeštvu. Nikoli ne prepusti človeštva samemu sebi, ga vodi skozi čas.«

Obiskovalci so si ogledali še desetminutni film o Iranu, slišali kar nekaj zanimivih podatkov o tej deželi z več kot 85 milijoni prebivalcev različnih nacionalnosti in ver, katere glavno mesto Teheran pa se ponaša s častitljivo starostjo.

Državljanstvo

Mehyar Badii se spomni dne, ko je resnično spoznal, da se ne bo nikoli vrnil domov: na BBC-ju je poslušal nekega novinarja in za njim zagledal gorovje Elburs. Tam je živel, pod znanim pettisočakom Damavand. Takrat je občutil globoko domotožje. Oklenil se je bahajskega citata, ki pravi, da je zemlja le ena dežela in človeštvo njen prebivalec. »Morda si izgubil državo, ampak cel svet je tvoj dom,« si je rekel. Ga pa danes pogled na Storžič precej spominja na Damavand, kar ga osrečuje. V Iranu namreč nima več doma. Država jim je vzela vse, zato ima tudi glede domovine precej mešane občutke: »Iran je kot dežela res lep, ljudje so prijazni in tega ne moreš enačiti z režimom.«

Badii slovenskega državljanstva nima, pridobila pa ga je Hana Novotna. Jasna Zukanović pa je tako odraščala v Sloveniji. Badii ima samo iransko državljanstvo, se pa vseeno počuti kot državljan Slovenije, dobro se je vživel v svoje novo vaško okolje v Bašlju. Na vasi so ga sprejeli. S soprogo v Bašlju organizirata tudi zanimiva druženja, v okviru katerih je še posebno dober odziv doživel projekt Mednarodne kuhinje, kjer je glavni element druženja hrana. Spodbujata tudi prostovoljstvo, predvsem pa je ponosen na hčerki, ki obe tako govorita kot bereta iransko.

Ivka Sodnik je ob tem dodala, da je sicer za pridobitev slovenskega državljanstva več poti, a gre za zelo zahteven postopek, kar je potrdila tudi Novotna. Pravzaprav gre predvsem za dolgotrajen postopek, jo je dopolnila simpatična slovenska Čehinja, ki je obdržala tudi češko državljanstvo.

Češka je razvita dežela

»Odvisno od tega, kako na to gledate – ali skozi statistiko, podatke. Češka je industrijska dežela, kmetijstva skoraj ni. Vedno je bila industrijska. Med obema vojnama je bila tam, kjer je danes: z industrijo na vrhuncu; v času socializma pod sovjetskim vplivom …« Hana Novotna se še živo spominja, kako je ruski jezik na maturi obvladala tako dobro kot češčino. Učili so se zgodovino in literaturo Rusije, na srednji šoli je Vojno in mir brala v ruščini, v češčini nikoli. Upa, da je to preteklost. »V bistvu se je Češka vrnila tja, kjer je bila. Industrija, gledano od daleč, ima pozitivne rezultate – če jo gledate skozi profit, ki ga ustvarja; a spet: če pogledamo od blizu, ne smemo zanemariti onesnaževanja, hrupa, umetne svetlobe …« Češka nikoli ni imela težav z brezposelnostjo, mladi in izobraženi Čehi se ne izseljujejo. »V Pragi prideš in dobiš službo. S tega vidika sta si s Slovenijo res različni. Kmetijstva ni, večino hrane uvažajo. Kakovost hrane je slaba. Tam jajc v jajcematu ne morete kupiti …« Se pa Novotna strinja, da je Češka turistično gledano zagotovo lepa dežela. In ko je kasneje beseda nanesla tudi na izjemno okusno bosansko hrano in gostoljubje domačinov, se je pošalila, da na Češkem pa tega ne doživite ravno.

Lepa dežela

Jasna Zukanović izhaja iz Sanskega Mosta v Bosni in Hercegovini. Domov so se starši vrnili po upokojitvi. »Po vojni smo si zgradili hišo, potem je mama umrla.« Jasna bo sicer hišo podedovala, vendar se bo verjetno vračala le na obisk.

Povedla je, da je življenje na vasi v Bosni videti enako kot pri nas, v tem času pa spet ogromno ljudi odhaja na delo v tujino, ker pri njih dela enostavno ni. Predvsem mladi odhajajo. Kot razmišlja, naj bi k temu veliko pripomoglo tudi neurejeno zdravstvo.

Po nekih napovedih naj bi Bosna v prihodnosti doživela izjemen turistični razvoj. Sarajevo naj bi po znamenitostih že prehitevalo velika mesta, kot je Dubrovnik na Hrvaškem, je dodala Sodnikova. »Bosna je lepa država – za obisk in ogled, za življenje pa ni prijazna,« meni Zukanovićeva. »Po vojni so se vasi sicer malce napolnile, ker so se ljudje vračali, zdaj pa se spet izseljujejo.« Sodnikova jo je dopolnila, da je verjetno ogromno tudi takih, ki so odšli in se nikoli ne bodo vrnili.

Tudi na Triglavu je bila

Za konec je voditeljica večera vsem trem gostom zastavila še vprašanje, kako se počutijo v preddvorski občini. Mehyar Badii je ponovil, da se v Bašlju počuti dobro, saj živi v kraju s pogledom na goro, ki ga spominja na Damavand; Jasna Zukanović je tudi zaposlena v domači občini, v Domu starejših občanov Preddvor; Hana Novotna pa ugotavlja, da na Gorenjskem vedno sreča koga, ki ga pozna, česar na Češkem ni bila vajena. Navezala je že veliko stikov in res strašno uživa v naravi, je dodala. In da, tudi na Triglavu je že bila. »Že prej, še preden sem se v Slovenijo sploh preselila,« je smeje povedala.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kultura / sreda, 25. november 2020 / 11:26

Vodomec za Sadeže pozabe

Ljubljana – Z zadnjimi ogledi v nedeljo, že v soboto pa tudi s podelitvijo nagrad se je zaključil letošnji 31. Mednarodni ljubljanski filmski festival Liffe, ki je tokrat v celoti potekal na spletu...

Objavljeno na isti dan


Kultura / nedelja, 9. september 2018 / 12:15

Orkester igra Avsenika

Kranj – Kr' Bis Band je skupina glasbenikov, ki je s prihajajočim projektom zakorakala v tretje leto delovanja. Po uspešno izpeljanih projektih v zadnjih dveh letih band pripravlja nov koncert. Ta...

Zanimivosti / nedelja, 9. september 2018 / 21:29

O lektorskih posegih

Opozorilo, ki je pričakalo obiskovalce na vhodu enega izmed gorenjskih kulturnih domov, priča o odgovorni skrbi za snažnost prostorov, v katerih se odvijajo kulturni dogodki (morda je šlo za predst...

GG Plus / nedelja, 9. september 2018 / 21:24

Srčni zdravnik za srčne bolnike

Prof. dr. Igor Zupan, dr. med., specialist kardiologije in vaskularne medicine, je zaposlen v UKC Ljubljana. Po rodu je iz Nomenja v bohinjski občini, vasi, ki ima najverjetneje svetovni rekord po šte...

GG Plus / nedelja, 9. september 2018 / 21:23

Muzejčica

»V gradu Khislstein so nekoč živeli čisto pravi imenitni graščaki. Prišli pa so takšni časi, da so se ti graščaki preselili drugam.

Slovenija / nedelja, 9. september 2018 / 21:21

Donirali so v inkubator za nedonošenčke

Enoti intenzivne nege in terapije novorojenčkov Kliničnega oddelka za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana je Krka, tovarna zdravil, podarila inkubator za nedonošenčke. »V Sloveniji se...