Smrt – začetek ali konec?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 31. oktober 2017 / 21:44

Ob prazniku vseh svetih ali dnevu mrtvih se nas večina vsaj malo ustavi in vsaj malo pomislimo, da bomo tudi mi nekoč umrli. V mladosti redko razmišljamo o svojem koncu. Preveč imamo opravil za zagon življenja: šolanje, ljubezen, družina, finance, dopusti, odnosi … Ko otroci odidejo od doma in še posebno, ko odidemo v pokoj, se življenje umiri. Hočemo ali nočemo, se počasi začnemo spraševati, kaj vse nam bo prinesla starost. Na koncu pa je vedno smrt. Pravzaprav se človek nikoli ne more popolnoma posloviti od misli na smrt, le tako smo zaposleni, da ne utegnemo razmišljati o koncu življenja. Vse religije in velike filozofije poizkušajo razložiti ta fenomen. In vendar ga ne moremo z razumom v celoti dojeti. Na koncu vseh razprav moramo preprosto verjeti, da je v smrti tudi nekaj dobrega. Zato so tako zelo brezplodne razprave, ki želijo z razumom dokazati koristnost ali nekoristnost smrti, pravzaprav želijo dokazati, ali obstaja posmrtno življenje ali ne. Ni nikakršnih gotovih dokazov, da bomo živeli še po smrti, kot tudi ni dokazov, da ne bomo živeli naprej. Odgovore je moč dobiti le na osnovi verovanja v nekaj, kar nas presega in kar bomo dokončno spoznali šele, ko bomo umrli. Gotovo pa je dejstvo, da ljudje, ki vidijo smisel v smrti kot prehod v novo življenje, lažje živijo. Umrejo lažje in tudi življenjske odločitve sprejemajo drugače.

Ljudje tudi pogosto priznajo, da jih preganja strah pred smrtjo. Nekateri nočejo hoditi na pogrebe, se nočejo pogovarjati o koncu življenja. Če tako pogledamo, je človek nesrečno bitje na svetu, ker se zaveda svoje smrti. Še tako velik beg pred njo, pa nas ne bo obvaroval njenega obiska. Delamo si slabo uslugo, ker pred njo bežimo. Lahko zapišemo, da si ne bomo uspeli zagotoviti sreče na tem svetu, dokler se ne pogovorimo s svojo smrtjo. Tega strahu ne moremo odgnati. Jalovo je naše garanje na tem svetu, če vemo, da bo s smrtjo vsega konec. Še celo več in hujši je ta strah: prava groza pred mislijo, da bom izginil v nič. In da bom nehal obstajati. Odhodi s tega sveta so precej različni. Izkušnje ob umirajočih so zelo pomenljive. Največkrat hudo bolni ljudje vedo, da se življenje izteka. To opazimo, ko odložijo telefone, računalnik, se začnejo umirjati, se pogovarjati o življenju, odnosih in smrti. Če le mi ne odreagiramo s strahom, jim bomo olajšali soočenje s koncem.

V dneh, ki prihajajo, pa le opazujmo sami sebe, ko obiskujemo svoje prednike. Zelo nam bo koristilo, če bomo znali odgovoriti na večna vprašanja: od kod prihajam, kdo sem in kam grem? Ko prižigamo sveče svojim umrlim sorodnikom, jih simbolično prižigamo že tudi sami sebi. Kaj se takrat dogaja z menoj? Čutim hvaležnost ob pokojnikih ali čutim samo neko obveznost in tradicijo? Ali me obisk pokopališča bremeni ali mi je ta obisk v veselje?