Luteranstvo po Valvasorju

Valvasor piše, da je reformacija segla tudi v tedanje slovenske dežele in se v njih že močno usidrala. A vladarji teh dežel so bili Habsburžani, ti pa so bili izrazito katoliška dinastija. Zato je bil pri nas in tudi na Gorenjskem obračun z luteranci tem hujši …

Valvasor o reformaciji piše v sedmi knjigi Slave, kjer ima sedmo poglavje naslov Cerkveni razkol na Kranjskem zaradi luteranstva. O njem seveda ta veliki kranjski domoznanec v baročnem času po zmagoviti protireformaciji ni mogel pisati s kako posebno naklonjenostjo; pa tudi sicer se zdi, da je bil dober katolik. Kakšen je bil torej Valvasorjev pogled na Lutra in njegove pristaše na Kranjskem?

Razkolnik Martin Luter

»Pod vlado premogočnega rimsko-cesarskega vladarja Karla Petega (Habsburžana, v čigar imperiju ni sonce nikdar zašlo; bil je namreč tudi španski kralj in kot tak tudi vladar Amerike in Filipinov, op. p.) je prišlo do velikanske razpoke in prepira v cerkvi, ko je nastopila luteranska ali, kakor ji zdaj splošno pravijo, evangeljska vera. Njen prvi učitelj je bil Martin Luter. Rodil se je v Eislebnu na Saškem in je najprvo študiral pravo. Ko ga je strela prestrašila, je stopil v red avguštincev, pozneje pa je po dolgem in raznolikem razglabljanju dobil veliko nezaupanje do rimskokatoliške vere ter postopoma napadal njene nauke drugega za drugim …« Začelo pa se je vse skupaj že z Janom Husom na Češkem. »Po husitskem razdoru je sto let pozneje prišel Luter ter o nekaterih naukih zagagal kakor češka gos (zakaj Hus pomeni gos); v nekaterih, pravim, zakaj v mnogih se je od njega močno ločil. Najprej je ugovarjal papeškim odpustkom ter učil, da dobe grešniki, in to samo spokorjeni, odpuščanje grehov zgolj s Kristusovim trpljenjem in smrtjo. Odvezo da podeli vsak pravilno postavljeni duhovnik s pravim pooblastilom ključev, in sicer zgolj zaradi Krista; vse drugo je ena sam zloraba.«

A to še zdaleč ni bilo vse. »Sčasoma pa je s peresom segel dalje. Izpodbijal je splošno škofovsko oblast papeža, grdil je vice, češ da so sleparija in past za denar, in grajal klicanje svetnikov, češ da je malikovanje; zavrgel je mašno daritev, rekoč, da se je Kristus enkrat za vselej daroval na križu za naše grehe ter ustanovil sveto obhajilo ne kot ponovitev, temveč kot spomin te daritve in kot zalog ali zagotovilo njegove nam darovane pravičnosti za okrepitev vere in uteho trpečih duš. Pri tem sv. zakramentu je zahteval obe podobi kakor husiti; vendar je Hus veroval v izpremembo, Luter pa jo je zavrgel. Tako tudi ni poznal sedem, temveč samo dva zakramenta, namreč krst in sv. obhajilo.«

Lutrova ločitev od Rima je prinesla pomembne teološke razločke. »Tudi njegov nauk o človekovem opravičenju pred Bogom je prav močno zadel ob nauk rimske cerkve. Dejal je, da postane človek pravičen brez zasluge zgolj z vero v Kristusa in da za dosego zveličanja sam ne more ničesar storiti, temveč da mora verno v dar sprejeti zveličanje zgolj kot milost, ki jo dobe verni zavoljo Kristusa; zveličavni nauk da ni samo historično znanje in pristanek, temveč da zahteva tudi zaupanje in otroško vero v milost in zaslugo Jezusa Kristusa.«

Te razkolniške besede

V času, ko je bila rimska papistična samopašnost in razvratnost na vrhuncu, so bila Lutrova teološka stališča, tukaj povzeta po Valvasorju, naravnost prevratna. »Dobra dela niso potrebna za zveličanje, da bi si ga z njimi zaslužili, tudi ne za odrešitev in opravičenje pred Bogom, zakaj vse to da je treba pripisati samo Kristusovi zaslugi; potrebna pa da so za živo vero, ker bi brez njih bila mrtva in nerodovitna, in za pravo krščanstvo kot obvezna zahvalna dolžnost; zakaj če bi to dolžnost stalno in neskesano zanemarjal, ne bi tak nerodovitni širokoustni kristjan dobil tiste milosti, ki naj bi človeka napravila pravičnega pred Bogom, temveč bi namesto nje prejel nemilost in prekletstvo. Če pa je človek v dobrih delih napravil vse, kar je mogel, se ne sme zanašati na taka dejanja niti z njimi računati kot z edino zaslugo, marveč se mora priznavati za nekoristnega hlapca, kakor je gospod učil svoje apostole, ter s sv. prerokom Danielom vso svojo pravico pred Bogom imeti za pomazano obleko, ker je tudi najpopolnejši pred Bogom nepopoln in tudi zvezde svete pobožnosti v božjih očeh niso dovolj čiste; zato mora v razmerju do Boga obupati nad svojo pravico ter se zanesti samo na čisto milost, ki mu jo je bil pridobil Kristus, ter z vero dojeti Kristusovo zveličavno pravičnost; in to mu je Bog, če bo spokorno veroval, tudi prisodil ter mu zavoljo Kristusa daroval nebesa.« – Naj veruje, kdor more.

Luter je bil menih, pripadnik strogega reda bosonogih avguštincev. »Reformiral« je seveda tudi svoj odnos do meniškega stanu. »Na samostanske obljube ni nič dal. Hotel je, naj človek ohrani prostovoljno čistost; če bi pa kdo spoznal, da zaobljubljenega devištva ne bi mogel držati, naj se poroči; to je boljše, kot da bi ga poželenje razjedalo. Tako se je tudi sam oženil, in sicer z nuno plemenitega rodu, sedem let potem, ko je bil izstopil iz rimske cerkve.« Poroko je seveda dopustil tudi drugim duhovnikom. »Poroko duhovnikov je razglasil za dovoljeno in krščansko ter obsodil njeno prepoved za Antikristovo znamenje ali napravo; prav tako prepoved mesnih jedi v postu in v petek. Dejal je, da je vse, česar sv. pismo ne ukazuje, zgolj človeška nečimrnost in potrebno, da se zavrže, če bi se enačilo z božjo zapovedjo. Tako tudi ni hotel nič vedeti o nenapisani, temveč le o napisani božji besedi …«

Te razkolniške besede so naletele na velik odmev po tedanji Evropi. »Lutrov nauk se je razširil in priljubil ne le po rimskem cesarstvu, temveč tudi po Švedskem in Danskem. Prav tako je dobil Calvinov nauk, ki je kmalu sledil evangeljskemu, dosti pristašev v Pfalciji, na Hesenskem, v Švici, na Nizozemskem, Angleškem, Francoskem, da, nekaj časa celo ponekod v Italiji. Luteransko-evangeljsko vero so učili tudi na Češkem, v Šleziji, Lužici, na Moravskem, v Avstriji, prav tako na Pruskem in nekaj tudi v poljskih krajih. Veliko pristašev je dobila tudi na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, na Zgornjem in Spodnjem Ogrskem in Sedmograškem. Ker pa so mnogi rimskokatoliški učitelji kaj ostro in marljivo pridigali zoper njo, se je morala sčasoma iz cesarskih dednih dežel umakniti …«

Pr(v)imož luteranstva na Kranjskem

Pri Valvasorju lahko v poglavju Preganjanje evangeljske (lutrske) vere na Kranjskem preberemo tudi, kako je bilo z novo vero pri nas, v največji od habsburških dednih dežel z večinskim slovensko govorečim prebivalstvom. »Dasi je zgoraj opisana lutrsko-evangeljska vera tako na Kranjskem kakor v nekaterih sosednjih deželah dobila precej pristašev, vendar rimskokatoliška duhovščina nikakor ni počivala, pač pa se ji je upirala ter kazala svojo vnemo ne le na prižnicah, ostro pridigujoč in svareč ljudstvo, temveč tudi pri najvišji oblasti, spodbujajoč jo, naj ob svojem velikem ugledu z resnimi ukazi, razpisi in prepovedmi odpravi ta nauk iz dežele. Za nasprotno stvar pa se je prav tako gnalo veliko temu naklonjenih odličnikov v deželi. Zategadelj te vere niso mogli tako kmalu docela odpraviti, marveč se je še dokaj let bohotila, preden je morala zapustiti deželo.«

Da je bilo prvemu možu krive vere na Kranjskem ime Primož, je bilo seveda dobro znano tudi Valvasorju. »Prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem oživil in razglašal, je bil ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar … Le-ta je v ljubljanski stolnici govoril več javnih pridig v prid in pospeševanje evangeljske in luteranske vere, v katerih je branil Lutrov nauk o obhajilu v obeh podobah in o ženitvi duhovnikov. Ko pa so to 1531 naznanili nj. knežji milosti Frančišku, ljubljanskemu škofu, mu je pod kaznijo prepovedal službo in pridiganje. S tem pa se Trubar ni dal odpraviti niti si ni dal zamašiti ust, temveč je pri deželnih stanovih in svetu ljubljanskem v naslednjem letu 1532. dosegel, da so mu dali na uporabo meščansko špitalsko cerkev. Tu je spet začel na prejšnji način, t. j. pridigal je po luteransko, privabil veliko množico plemičev, prebivalcev in meščanov ter jih tudi nemajhno število odvrnil od katoliške vere in pregovoril, da so postali luteranci.« Pomenljivo dejstvo: kranjski plemiči in meščani, ki so bili pretežno nemškega rodu in govorice, so bili za novo vero bolj dovzetni od slovensko govorečega kmečkega ljudstva …

Trubarjevi tovariši so seveda vztrajali, tudi na Gorenjskem. Leta 1579 so iz Kranja pregnali predikanata Jerneja Knaflja. »In ko je le-ta zbežal na bližnji grad Brdo, in tu pri gospodu Adamu, baronu z Brda, še naprej pridigal, je prišlo ostro deželnoknežje povelje in resna prepoved vsem okoliškim kmetom in prav tako kranjskemu meščanstvu, da ne smejo hoditi k pridigam omenjenega učitelja, če se hočejo ogniti najvišji nemilosti in kazni nj. knežje svetlosti ali celo izgubi mestnih privilegijev. Prav tako je nj. knežja svetlost z dvema strogima naredbama naročila sodniku in svetovalcem v Radovljici, da ne smejo poslušati pridig luteranskega učitelja, ki je bil iz tega mesta pregnan ter se zatekel v Begunje, niti hoditi tja v cerkev.«

Luterani na Loškem

Tudi freisinški škof Ernest ni mogel trpeti luteranov v svojem loškem gospostvu, zato je leta 1585 v mesto poslal svoje »komisarje«. In kaj so ti spočeli? »Precej ob prihodu so odpravili obisk luteranskih pridig s pretnjo velikih kazni. Mestni svet in meščanstvo pa teh komisarjev, odposlancev zemljiške gosposke, nikakor ni hotelo poslušati v verskih stvareh, kakor jih je poslušalo v političnih. Zategadelj so ti komisarji preuredili mestni svet, odstavili evangeljske svetovalce, jih nadomestili s katoliškimi in dali vreči v ječo na loškem gradu osemnajst najimenitnejših meščanov, ker so kljub prepovedi poslušali luteranske pridige in dali svoje otroke krstiti luteranskemu duhovnemu; povrh so jih kaznovali z globo 500 dukatov v zlatu. Nekateri pa so bili izgnani iz mesta Ljubljane z ženo in otroki.«

Loški meščani pa se niso kar takoj podali. »Zoper tako ravnanje so se meščanje pritožili pri slavni deželni gosposki; ta je sicer deželnoknežje komisarje poklicala v Ljubljano in se z njimi zlepa pogajala zaradi izpustitve ujetih meščanov, toda zaman. Ker pa so gospodje odborniki prav ta čas poslali svojega tovariša, namreč gospoda Erazma Horscha v različnih zadevah v Gradec na deželnoknežji dvor, so mu tudi naročili, naj pri nj. knežji svetlosti v imenu vseh slavnih deželnih stanov posreduje še za omenjene luteranske meščane ter naj se zoper početje gospodov brižinskih komisarjev močno pritoži. Niso pa nič več dosegli ko tale neprijazno zveneči odgovor: Gospodje odborniki naj ne ovirajo gospodov komisarjev v verskih zadevah, temveč naj meščane in loške podložnike, ki bi se pri gospodu deželnemu upravitelju ali pri gospodih odbornikih pritožili v verski zadevi zoper deželnoknežje gospode komisarje, vedno napotijo k nj. knežji svetlosti sami, ki ji edini pristoji odločitev v verskih stvareh, ali pa h gospodom komisarjem …« Tako se je pokazalo, kar je veljalo in je bilo sklenjeno 1555 v Augsburgu: Cuius regio, eius religio. Čigar vlada, tega vera; verska pripadnost podložnikov naj se ravna po vladarjevi veri. Vladar Vojvodine Kranjske pa je bil Habsburžan in ti so ostali ves čast zvesti katoliški veri.

Dve leti pozneje, 1587, se je na Loškem zgodil nov incident. »Peter Kupljenik, nastavljeni deželni pridigar na Gorenjskem, je 8. junija obiskal bolnika v Železnikih. Ko se je vračal in prišel na ozemlje loškega gospostva, so ga na javni cesti iznenada od loškega oskrbnika najeti ljudje napadli, zvezali in spravili v Loko, češ da je bil poprej katoliški duhovnik, potem pa postal luteranec, da, celo luteranski pridigar, ki da je hotel z zgledom in naukom še več drugih pripraviti k posnemanju in enakšnemu odpadu. Iz Loke so ga 27. ponoči odvedli iz dežele v Gorico, ga izročili nadduhovniku, a ta ga je 4. julija poslal patriarhovemu vikarju v Videm, zakaj tam je dobil Kupljenik duhovniško posvečenje in spadal odtlej pod isto duhovno sodišče …« Tega, kaj se je z njim zgodilo v nadaljevanju, Valvasor najbrž ni vedel: zgorel je na rimski grmadi.

Gorenjski luterani v nemilosti

Tudi tistim luteranom, ki so na Gorenjskem in Kranjskem ostali po Kupljeniku, se ni pisalo nič dobrega. »V naslednjem 1588. letu je spet drugje gorela nadvojvodova vnema, ki so mu jo duhovni zanetili, ter upepelila evangeljskim pri Katzensteinu njih novo početje. Katoliški prošt s sedežem v Radovljici je namreč pri nj. knežji svetlosti s prošnjo dosegel, da luterancem v tem mestu niso dovolili bogoslužja. Ovdovela gospa Julijana Kacijanarica je zato na željo vseh gorenjskih gospodov in deželjanov priredila staro zidano in že pred sto leti od dveh Kacijanarjev zgrajeno ječo pri takratnem gradu v Begunjah, ki mu zdaj Katzenstein pravijo, v luteransko cerkvico, a slavni deželni stanovi so nastavili za pridigarja večkrat omenjenega Jurija Dalmatina. Ljudje evangeljske vere so se v njej vsak teden shajali in mnogi tam prebivajoči katoliški podložniki so se obrnili od svoje vere. Toda to so jim kmalu odpravili, zakaj nadvojvoda je omenjeni gospe Kacijanarici in njenemu sinu gospodu Juriju Andreju ostro ukazal, naj opustita novo luteransko cerkev; odstavil je tudi tamkajšnjega predikanta in pri veliki kazni prepovedal vse nadaljnje sestanke.«

Kaj je za nas zanimivega v tem odlomku iz Valvasorjeve Slave? Da je sloviti Jurij Dalmatin pridigal tudi na Gorenjskem in pa dejstvo, da so ga v letih 1574–1585 gostili begunjski Kacijanarji. Njihov grad je torej buril duhove že v 16. in ne šele v 20. stoletju, ko je gostil nadvse raznolike »goste«, morda še bolj problematične, kot so bili luterani. Bil je namreč ženska kaznilnica, med vojno gestapovski zapor, zdaj je v njem že dolgo psihiatrična klinika. To je potrebna in ugledna ustanova; ker pa se v njej zdravijo tudi tisti, ki jih muči pretirana žeja, jo je ljudski glas poimenoval kar »gorenjske toplice« … Zdi se, da je begunjskemu Katzensteinu usojeno sprejemati ljudi, ki »niso za med ljudi«: krivoverce, kaznjenke, ujete upornike, bolnike …