V spomin Valentinu Kokalju, 4. del
Le kratka družinska sreča
Poročil pa se je Zormanov Tine dokaj pozno – 24. novembra 1937. Ženo Rozalijo si je pripeljal iz Ljubnega pri Podnartu (v občini Radovljica). Domačini so se spominjali, da je bila Tinetova žena zelo dobra in prijazna, redoljubna in delavna ženska, toda bila je šibkega in krhkega zdravja. Marca 1939 se je rodila hčerka Albinca, junija 1940 pa še sin Alojzij Karel. Takrat pa se je vse usodno zapletlo. Fantek je živel le nekaj tednov (umrl je 31. julija 1940). Samo nekaj mesecev kasneje (6. aprila 1941) pa je umrla tudi njegova mati, Tinetova žena Rozalija, ki jo je bila ob sinovem rojstvu zadela možganska kap. Ženina bolezen in smrt sta bili za Tineta hud življenjski udarec, huda življenjska preizkušnja.
Druga svetovna vojna, narodnoosvobodilno gibanje in ustanovitev Odbora OF za Visoko in Luže
Prav ob izbruhu druge svetovne vojne na naših tleh je tako Valentin Kokalj postal vdovec, skrbeti pa je moral za tri mladoletne otroke – poleg njegove dveletne hčerke sta namreč pri njem živela tudi Anči in Edo, otroka njegove sestre Neže, ki ju je kot tovarniška delavka v Tržiču sama zelo težko preživljala. Ta skrb in naloga, zraven pa še globoka vera, so mu dale moč, da se ni prepustil osebni žalosti, temveč je dokaj normalno živel in delal naprej. A že kmalu so se domačim obveznostim pridružile še nove dolžnosti, ki so njegovemu življenju dale nov smisel in pomen.
Valentin Kokalj je bil (kot že omenjeno) globoko veren, izjemno dober in pošten človek, hkrati pa tudi zaveden Slovenec, ki je ljubil domačo zemljo in njene ljudi, slovenski jezik in slovensko pesem. Kot mlinar in kulturnik je poznal vse ljudi v okolici, družil se je z vsemi ljudmi, med njimi pa so zaradi tedanjih družbenih in gospodarskih razmer prevladovali revnejši kmetje, manjši obrtniki in delavci, zato je dobro poznal tudi njihove stiske in težave. In želel si je, da bi prav za te male, delavne ljudi nastopili boljši in pravičnejši časi. (Se nadaljuje)