V spomin Valentinu Kokalju, 3. del

Besedilo: Danijela Bakovnik
Kategorija: Zanimivosti / torek, 2. januar 2024 / 10:28

Po pričevanjih Ivane Gros (p. d. Premedenove Johane) in zapisu Pavle Bevc (roj. Sekne) pa so Visočani leta 1933 kljub težavam s prostorom ustanovili lastno Prosvetno društvo, v katero so se poleg številnih domačinov vključili tudi posamezniki iz sosednjih vasi. Društvo je imelo pevski zbor (ki ga je vodil Anton Jagodic) ter igralsko družino (vodja te pa je bil Valentin Kokalj oz. Zormanov Tine, ki je postal tudi prvi predsednik društva). In tako smo Visočani v minulem letu zaznamovali že 90. obletnico organiziranega dela na kulturnem področju.

Ker pa Visočani niso imeli svojega odra, so se po spominih Ivane Gros še naprej sestajali po domačih hišah, kadar so imeli bralne in govorne vaje za predstave. Pred uprizoritvami pa so vadili še na odru v Šenčurju pa tudi na Olševku, kjer so potem tudi igrali. Prva leta jim je pri režiji še pomagal tedanji šenčurski župnik Franc Vavpetič. Kasneje – v drugi polovici 30-ih let – pa je Tine prevzel vse delo: priskrbel je besedila, vodil vaje ter igre v celoti sam tudi režiral.

Kot dobri pevci so sprva igrali razne spevoigre in operete, kasneje pa še druge znane ljudske igre. Od leta 1933 pa do 1940 so skoraj vsako leto pripravili eno delo, to so bila: opereta Mlada Breda, spevoigra Roza Jelodvorska ter igre Vislavina odpoved, Pod Golico in Zlatarjevo zlato. Kot zadnjo igro so leta 1940 naštudirali Krivoprisežnika (ki pa so ga menda igrali samo enkrat). Pri delu je bil Tine resen in strog, drugače pa zelo prijeten, družaben in dober človek. Ljubil je naravo in ljudi, slovensko besedo in pesem.

Znano je bilo tudi, da je veliko bral in imel doma tudi precej bogato knjižnico in celo preprosto knjigoveznico. Načrtoval je tudi ustanovitev knjižnice v kraju, a teh načrtov mu žal ni uspelo uresničiti, prehitela ga je vojna. Tine je pisal tudi pesmi in zlagal preproste priložnostne verze, a tudi zvezek, kamor jih je zapisoval, se je v viharnih časih žal izgubil. Ohranila se je le drobna pesmica o mlinu, ki »ropoče svojo pesem«, in o slutnjah hudega časa, ki jo je po spominu zapisal in jo s tem rešil pred pozabo njegov skoraj tri desetletja mlajši sokrajan, kasnejši profesor slovenskega jezika in radijski novinar – Marijan Krišelj. Pesem smo poslušali tudi na spominski prireditvi, zato jo navajam tudi v tem zapisu.

Mlin ropoče svojo pesem

(avtor Tine Kokalj, zapisal Marijan Krišelj)

Mlin ropoče svojo pesem,
čez rake voda se preliva
in megla zdaj na jesen
ves log in gaj pokriva.

Nekoč bo mlin potihnil,
Voda rake bo splaknila,
v gozd se narod bo potuhnil,
se raja tja bo umaknila.

Hudega res mnogo čaka nas,
ko niti ptice več ne bodo pele,
šepet z dobrav prihajal
bo v vas:
zdaj prišel naš je čas,
naš je čas …

(Se nadaljuje)