Pojdi, ne maramo te več!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 29. december 2023 / 14:17

Poroka pri sedemnajstih, 1. del

Ko je Mateja spoznala Naceta, je bila stara komaj dobrih 17 let. Znal jo je obračati, govoril ji je stvari, o katerih je lahko brala le v knjigah. Zaljubila se je vanj, zanosila, sledila je poroka.

»Ko so doma izvedeli, da sem noseča, so me napodili od hiše! Leta 1980, konec septembra, sem se preselila k njegovim staršem, ki me sprva niso sprejeli z odprtimi rokami,« se spominja Mateja.

»Potem pa je umrl tast, Nace je 'pozabil', da je poročen, tašča pa se je v osamljenosti navezala name. Bila sem še premlada, da bi razumela, kaj se dogaja okoli mene. Dolgo so me imeli za nezaželeno tujko, zaradi molka, ki je zavladal v kuhinji, ko sem vstopila vanjo, mi je bilo zelo hudo. Upala sem, da mi bo Nace vsaj takrat, ko bo doma, stal ob strani, a se to ni zgodilo. Bila sem le ena od deklet, s katerimi je spal. Do mene ni čutil ljubezni, v poroko ga je prisilil oče, ki je bil takrat že zelo bolan. Lahko pa tudi zato, ker je nekje slišal, da so moji starši zelo bogati. Pustila sem šolo, denarja pa nisem imela niti toliko, da bi si kupila nekaj spodnjega perila. Tik pred porodom se me je usmilila tašča. Skupaj sva odšli v trgovino in nabavili nekaj oblačil za dojenčka in tudi zame. Pisala sem mami, naj mi pomaga, a od nje ni bilo nobenega glasu.

Sin se je rodil spomladi leta 1981. Že od jutra sva s taščo prebirali krompir. Pomagala sem ji prenašati težke gajbice. Okoli druge ure ponoči so se začele bolečine v trebuhu. Nisem vedela, da so to popadki. Segrela sem vodo za termofor in si ga dala na trebuh. Potem se je iz mene ulil slap. Ustrašila sem se in začela klicati taščo. Kje je bil mož, nisem vedela. Takoj se je oblekla in stekla do bližnjega soseda, ker doma nismo imeli telefona. Ko se je vrnila, se je sin že rodil. Neutolažljivo sem jokala od strahu, saj sem bila prepričana, da se je rodil mrtev. Pa ni bil. Zelo sem ga bila vesela, mož, ki se je vrnil proti jutru, pa izjemoma tudi. Teden dni sem bila potem v porodnišnici. Po videzu sem bila še zmeraj podobna šolarki, vsi so bili zelo prijazni do mene, kar mi je bilo všeč.

Ob krstu so njegovi domači naredili slavje, povabili so sorodnike in sosede. Dobila sem veliko praktičnih daril in tudi nekaj denarja. Na srečo sem ga še pravočasno skrila. Če ga ne bi, bi mi mož pobral vse. Takrat je že veliko pil, rekel mi je, da zato, ker se sramuje, da ga niso sprejeli v JLA. V dno srca se mi je smilil, četudi njemu ni bilo mar zame. Sinček Matej je imel osem mesecev, ko sva šele z možem imela spolne odnose. Okužil me je s kapavico. Bolečine, ko sem šla na vodo, so bile neznosne. Da je nekaj narobe z menoj, so ugotovili na zdravniškem pregledu za mojo prvo službo. O, kako mi je bilo nerodno, ko so mi povedali, da sem okužena! V ordinaciji sem se zjokala, medtem ko sem prisegala, da spolnih odnosov nisem imela z drugim kot z možem. Ob odhodu domov me je zdravnica objela in me prosila, naj pazim nase.

Nace je bil del ekipe, ki je postavljala montažne hiše doma in v tujini. Navadila sem se na to, da živim sama, da sem osamljena, da me tašča 'komandira', kot bi bila stara pet let. V meni je rasla trma, nekakšno uporništvo. Vedno bolj sem bila prepričana, da nisem tako ničvredna, kot mi hočejo vsi dopovedati. Začela sem razmišljati, da bi se preselila na svoje. Sinček je bil star že tri leta, lahko bi ga dala v vrtec. A me je tašča pregovorila, da tega nisem storila. S težkim srcem sem jo ubogala. Predstavljate si, bila sem stara komaj 22 let, željna ljubezni, a tako prekleto osamljena …

Kakšno nedeljo sem po maši z otrokom sedla na avtobus in se odpeljala v rojstni kraj. Sprehodila sva se po ulici, kjer so živeli starši, a domov si nisem upala. Moje življenje je bilo prazno in pusto, kot bi živela za samostanskimi zidovi. Ob sebi nisem imela nikogar, s katerim bi se pogovarjala, ki bi mi kaj svetoval. Živela sem od danes na jutri. Zjutraj sem se odpeljala v Škofjo Loko v službo, se vrnila domov, pomagala tašči pri delu okoli hiše, s sinom naredila domačo nalogo, kakšno uro gledala televizijo in šla spat. Nisem imela prijateljic, mož je hodil po svojih poteh, domači so se mi odrekli, sama sebi sem se zdela kot kup dreka, ki nima pravice do sreče.

Prihranila sem toliko, da sem se kljub taščinemu negodovanju prijavila na ure za šoferski izpit. Sama sebi nisem mogla verjeti, da sem se ji uprla. Eden od inštruktorjev je bil tudi Nacetov nekdanji sodelavec. Med urami vožnje sva se veliko pogovarjala. Bila sem prepričana, da je Nace še zmeraj na delu v Nemčiji, pa ni bilo tako. Zaradi pijančevanja so ga vrgli iz službe, vrnil se je v domovino, kjer se je potikal od ene gostilne do druge. Izvedela sem tudi, da se je v času moje odsotnosti večkrat oglasil pri tašči. Dajala mu je denar. Je to počela prostovoljno ali zato, ker ji je grozil, nisem nikoli izvedela. Celo tašča, za katero sem mislila, da ji je vsaj malo mar zame, mi je lagala! Prepričevala me je, da je normalno, da je za nekatere moške služba prva. Potem pa sem izvedela, da se me je z njeno vednostjo izogibal, niti toliko nisem bila vredna, da bi enkrat samkrat počakal name in mi rekel dober dan.

Nikomur nisem povedala, niti sinu ne, da sem začela iskati stanovanje. Z nakupom avta sem še malo počakala, denar sem potrebovala za opremo. Ob slovesu sem taščo zelo iskreno objela. Nič ji nisem zamerila. Po moževi smrti za oporo ni imela drugega kot mene, pa se je bala, da bi še mene izgubila.

Sredi selitve sem izvedela, da mi je umrla mama. Kaj naj naredim? Naj grem na pogreb ali ne? Me bodo po 15 letih doma sploh prepoznali? Niso me spustili v hišo. Sestra me je odslovila že na vratih z besedami, da je mama zbolela in umrla zaradi mene. Ker je nisem ubogala in sem se poročila z največjo barabo pod soncem ...«

(Konec prihodnjič)