V spomin Valentinu Kokalju, 2. del

Besedilo: Danijela Bakovnik
Kategorija: Zanimivosti / torek, 26. december 2023 / 18:26

Otroštvo in mladost ter odločitev za mlinarski poklic

Valentin Kokalj se je rodil 30. januarja 1901 na Suhi pri Predosljah. Bil je osmi izmed dvanajstih otrok. Družina se je preživljala s skromno kmetijo. A zaradi različnih bolezni, predvsem jetike, je nekaj otrok umrlo že v prvih letih življenja. Zgodaj sta umrla tudi oba starša – najprej mati, nato še oče. Tako so (zaradi izgube obeh staršev) osiroteli Kokaljevi otroci morali že v rani mladosti oditi po svetu. Najmlajše med njimi so sprejeli sorodniki, najstarejši trije pa so odšli celo v Ameriko. Tine, ki je bil ob očetovi smrti star komaj 10 let, je nekaj časa še ostal v domači vasi. Verjetno je (kot dve leti starejši brat Nace) obiskoval osnovno šolo v Predosljah, nato pa se je odločil, da postane mlinar. A mlinarske obrti se ni izučil v bližnji okolici, temveč v Ribnem pri Bledu (kjer je potem nekaj let tudi delal).

Na Visoko je prišel okrog leta 1929. K sebi ga je povabila tedanja lastnica Zormanovega mlina Marija Šenk, ki je bila vdova in brez otrok. Ker pa je bila s Kokaljevimi v sorodu, si je Tineta izbrala za svojega naslednika na Zormanovem. Približno pet let (do mlinaričine smrti leta 1934) sta gospodarila skupaj. Nato pa je Tine sam postal gospodar Zormanovega posestva. Pridno se je oprijel dela v mlinu (tega je bilo vedno dovolj, saj je po tedanji razdelitvi med okoliškimi mlinarji Zormanov mlin moral skrbeti oz. mleti za vasi Šenčur, Prebačevo in Voklo), veliko opravil pa je bilo tudi na žagi in njivah, ki so prav tako spadale k mlinu.

Ustanovitev Prosvetnega društva na Visokem ter petje in igre

Kljub obilici dela pa je Tineta že na začetku pritegnilo delo na kulturnem področju v vasi. Njegovi sovaščani so še desetletja po vojni pripovedovali, da je bil rojen prosvetni delavec, izjemen govornik, odličen pevec in igralec pa tudi odličen organizator, ki je znal pridobiti in navdušiti ljudi. In tako ni bilo presenetljivo, da je v 30-letih prejšnjega stoletja postal vodilna osebnost kulturnega življenja na Visokem.

V času med obema vojnama je bilo v Sloveniji na splošno zelo razgibano in bogato kulturno življenje. Skoraj vsak večji kraj je imel svoje prosvetno društvo, v katero so se običajno vključili mladi pa tudi starejši pevci in ljubitelji preprostih ljudskih iger in pesmi. Visočani so sprva sodelovali pri prosvetnih društvih v Šenčurju in na Olševku, želeli pa so si samostojnega društva, a niso imeli ne prostora za sestajanje ne dvorane in odra, kjer bi lahko nastopali. Pa so se kljub temu najprej začeli zbirati pevci, in sicer pri Šnekovih, ki so imeli doma celo star klavir. Začeli so se učiti raznih ljudskih pesmi – posvetnih in nabožnih. Tako je nastal pevski zbor, ki ga je vodil Anton Jagodic, po domače Šnekov Tone. Zbor je nastopal na različnih koncertih v bližnji in daljni okolici in tudi v domači cerkvi pri maši. Iz zborovske dejavnosti pa se je razvila tudi dramska. Večina članov pevskega zbora se je namreč z veseljem lotila tudi igranja. (Se nadaljuje)