Podeljene Severjeve nagrade
V nedeljo so na Loškem odru že triinpetdesetič podelili nagrade Sklada Staneta Severja za igralske dosežke. Za življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču nagrada domačinu Matjažu Erženu.
Škofja Loka – V dvorani se je razlegel gromek aplavz, ko je na oder stopil igralec Loškega odra Matjaž Eržen, ki v letošnji sezoni že 63. leto s soigralkami in soigralci deli odrske deske.
Nagradi Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih sta za vloge v zadnjih dveh letih prejela Mateja Pucko (Drama SNG Maribor) in Matija Rupel (SNG Nova Gorica), nagradi za igralsko stvaritev študentov dramske igre pa Staša Popović in Jakob Šfiligoj.
V tišino dvorane Loškega odra, ki je ob podelitvi nagrad Sklada Staneta Severja že tradicionalno polna, je spregovoril glas Staneta Severja, tokrat v posnetku radijske igre Boter Andraž, v kateri je leta 1958 nastopil v glavni vlogi Andraža. Posnetek je nastal dvanajst let pred igralčevo smrtjo, tik po njegovi zadnji predstavi v Ribnici na Pohorju. Leta 1971 so v Škofji Loki v njegov spomin podelili prve Severjeve nagrade za igralske dosežke, letos pa že 53. zapored.
Več kot sedemdeset vlog
Tokratna podelitev je bila za gledališki ansambel Loškega odra in zvesto škofjeloško občinstvo toliko bolj svečana, saj je nagrado Sklada Staneta Severja za življenjsko delo v slovenskem ljubiteljskem gledališču prejel igralec Loškega odra Matjaž Eržen. Odrskim deskam je zvest že 63 let, kako dolga doba je to, pa se morda zavemo šele, ko pomislimo, da v aktualni igralski ekipi niti eden od igralcev in igralk še ni toliko star.
Strokovna žirija v sestavi Barbara Rogelj (predsednica), Staša Mihelčič, Tea Rogelj, Zala Dobovšek in Branko Jordan, ki je letos odločala o nagrajencih, je v obrazložitvi zapisala: »Igralec Matjaž Eržen je s svojim celotnim ustvarjalnim opusom izjemen soustvarjalec uspehov Loškega odra. Na njem je odigral sedemdeset vlog: od začetnih otroških do zahtevnih odraslih, s katerimi je pod številnimi režiserskimi taktirkami širil svoje igralsko obzorje in nadgrajeval igralske izrazne sposobnosti. Gledalcem posebej ostajajo v spominu njegove komedijske vloge, izdelane so skrbno, suvereno in polnokrvno. Prav antologijski pa sta vloga Elwooda P. Douda v komediji Harvey, ki je igralcu omogočila, da je odprl skrajne ustvarjalne registre, ter Jasperja v melodrami Igre je konec, v kateri je zgolj z mimiko in gestikulacijo oživil nemo vlogo. O Erženovem živem stiku z gledališčem priča tudi leto 2023, saj pri svojih skoraj 80 letih še vedno igra v kar treh predstavah Loškega odra.« Tudi v aktualni Agati Visoški.
»To je najvišje priznanje za ljubiteljske igralce, v mojem primeru je to za življenjsko delo, za mojo dolgoletno predanost odru. Letošnja sezona je namreč že moja 63. Ko me včasih vprašajo po kakšni vlogi, moram kar malo pobrskati po spominu, saj jih je bilo v teh letih več kot sedemdeset,« je tik pred podelitvijo povedal Matjaž Eržen. »Sem peti z Loškega odra, ki je prejel Severjevo nagrado, in iskreno povem, da jo sprejemam z velikim veseljem.«
Nagradi za vlogi učenke in profesorja
Nagradi Staneta Severja za igralski stvaritvi sta prejela študenta dramske igre AGRFT Staša Popović za vlogo učenke v Učni uri Eugena Ionesca in Jakob Šfiligoj za vlogo profesorja v isti predstavi. »Staša Popović se je zahtevne vloge učenke v Učni uri Eugena Ionesca lotila na celosten in nekonvencionalen način. Zapleteni svet sprva učenja željne, radovedne mlade ženske, ki trči ob brutalno manipulacijo in izživljanje svojega profesorja, je raziskala skozi telesnost ženske, ki jo nevidne vrvi moči, pokroviteljstva in zlorabe vedno znova upogibajo, ji povzročajo fizične bolečine in posledično ubijajo njeno bit, njeno živost in prisotnost,« je zapisala žirija, ob nagradi njenemu študentskemu kolegu pa: »Jakob Šfiligoj je to izjemno vlogo odigral z bravurozno natančnostjo – v členjenju monologov, hitrem prehajanju med skrajnimi čustvenimi stanji in malone sladostrastnim izrekanjem besed. Te kot orožje uperja v svojo žrtev in iz nje izpija življenje.«
Študenta tretjega letnika dramske igre sta ponosna na svoji nagradi, hkrati pa poudarjata skupinsko povezanost v ekipi, ki je sodelovala pri predstavi. »Proces vaj je bil zelo intenziven in tudi intimen. Sodelovanje v mali ekipi je bilo v gradnji predstave zelo pomembno, uspeh predstave pa je temeljil tudi na najini soigri in prezenci na odru, ki je bila v veliki meri odvisna od tega, koliko si zaupava. Lahko rečem, da sva si zelo,« je povedala Ljubljančanka Staša Popović, njen soigralec, Novogoričan Jakob Šfiligoj, pa je dodal: »Prav ta initma, ki se je vzpostavila v mali ekipi šestih, sedmih ljudi, je hkrati razvila energijo, ki se je razvila med nami. Bili smo zelo angažirani, zelo smo se zavzeli za projekt, kar se je pokazalo tudi v predstavi. Celotna ekipa je zaslužna za najini nagradi.«
Popoln dan in igralski potencial
Med poklicnimi igralci sta nagradi Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v zadnjih dveh letih prejela Matija Rupel (SNG Nova Gorica) in Mateja Pucko (Drama SNG Maribor).
Matija Rupel je član novogoriškega ansambla od leta 2015, v zadnjih dveh letih pa je nastopil v štirih žanrsko in režijsko-poetsko zelo raznolikih uprizoritvah, v družinskem glasbeno-vizualnem spektaklu Čriček, v filozofsko-dokumentarni drami In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek Andreja Inkreta, v satirični fantazijski drami Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova in v poetični družinski drami 52 hertzov Tijane Grumić. V slednji je oblikoval nosilno vlogo. »Njegov klovn ima ob izvorni dramski funkciji tudi vlogo konferansjeja, ki suvereno, živahno in neugnano vodi gledalce skozi prostore in gradi atmosfere posameznih prizorov. Matija Rupel je z dovršenim obvladovanjem telesa in glasu ter z osebno izpovedjo ustvaril sugestivno, duhovito in hkrati presunljivo vlogo, ki jo bomo še dolgo pomnili,« med drugim preberemo v obrazložitvi žirije.
Nagrajenec je nagovoril občinstvo z vprašanjem, kdaj smo nazadnje imeli perfekten dan, za katerega bi lahko rekli, da gre lahko v anale? To je odvisno od mnogih okoliščin. »Enako je s predstavo. Da nastane perfektna predstava, je potrebnih kup okoliščin, pogojev, zvezd, bogov ... Jaz sem tako perfektno predstavo doživel v predstavi 52 hertzov. Rad bi se zahvalil režiserki, dramaturgu, sopotnici v predstavi in seveda svoji direktorici. To je predstava, zaradi katere se lahko upokojim, v njej sem namreč doživel svoj perfekten dan na odru.«
Mateja Pucko je bila nagrajena za vloge v uprizoritvah Dogodek v mestu Gogi, To noč sem jo videl in Farma Orwell. »Vanje je vnesla tri temeljne elemente svojega igralskega potenciala: osupljivo reprezentacijo dvoreznosti značaja, izjemen talent za pripovedovanje in afiniteto do kolektivne igre.« Da je v teh vlogah vsakič znova vzpostavila svoj specifičen in hkrati tudi unikaten odnos do gledališkega ustvarjanja. »Njeno igro vedno zaznamuje kompleksen preplet raznolikih vnosov osebnega odnosa in delovnega materiala, ki ustvari markantno odrsko držo, v kateri v sočasju njenega igranja in vzporednosti našega opazovanja poteka niz – na videz nasprotujoče paradoksalnih – občutij, vtisov in učinkov,« so zapisali.
Igra je posebna, ker je osebna
Slavnostna govornica na podelitvi nagrad je bila aktualna prejemnica Borštnikovega prstana Nataša Matjašec Rošker, ki je spregovorila o pomenu igralskega poklica v gledališču. »Ne tako dolgo nazaj je bilo razmerje med pogoji režijskih poetik in pričakovanj igralcev do soustvarjalne svobode vsaj za silo uravnoteženo, v smislu, da smo bili tako eni kot drugi pripravljeni na dialog in kompromis. Skozi čas pa se je produkcija začela prilagajati zgolj zahtevanim pogojem režiserjev in režiserk ter nas igralke in igralce izključila iz dialoga o repertoarnih strategijah in posledično iz dialoga o pogojih za lasten igralski razvoj. S to marginalizacijo smo danes postavljeni v pat pozicijo, iz katere si je zelo težko pridobiti pravico do soodločanja o lastnih ustvarjalnih potrebah. Prepuščeni vizijam drugih upamo, da bomo dobro zasedeni, da bomo izkoristili svoj trenutek, pustili dober vtis, dobili reference za dobro priložnost mogoče kdaj drugič,« je povedala. In še: »Vendar za nas igralce igra ni zgolj skupek boljših ali slabših kariernih priložnosti tudi ni samo slepa ambicija posameznega igralca ali igralke – z igro bivamo v psihofizični soodvisnosti, igra je naša eksistencialna nuja, je naša identiteta. Zavoljo igre sklepamo kompromise s sabo, med sabo, z vsakim režiserjem posebej – in to vedno znova na novo. Igra je posebna zato, ker je osebna.«
Podelitvi je sledila monodrama Mestnega gledališča ljubljanskega Shakespeare Stevena Berkoffa z avtorjem uprizoritvene zamisli, prevajalcem in avtorjem veznih besedil Sebastianom Cavazzo.