Poznal sem tokove sveta
»Rodil sem se v Kolodvorski ulici v Ljubljani – približno vis a vis sedanje gostilne pri Mikužu dne 13. julija 1883 malo pred polnočjo – po vseh pravilih sveta. Na vse grlo sem se zadrl, najbrž ko sem zagledal vso tisto revščino okrog sebe. Mati, ki je bila trdne narave – po njeni izpovedi – ni bogve kako trpela. Njej je bilo otroke roditi toliko kot kaki mestni bledici, da se malo odkašlja. Bogve, če je bil moj ode, postrešček Janez Smrekar, takrat doma? Najbrž ne, kolikor sem pozneje spoznal njegove šege. In če je slučajno bil in ni spal, se zame in za porodnico gotovo ni dosti brigal, temveč mirno žulil svojo pipo in naju le od strani pogledal z levim očesom, ki je bilo vedno malo mežikavo. Kasneje sem v obili meri spoznal, da se je moj oče oženil, kot marsikdo drugi tudi, preden je premislil, ali ima talent za vzornega zakonca. Kar vem poznejših dogodkov do prvega žarkega utrinka spomina, mi je o prilikah povedala moja rajnka blaga mati. Iz vseh teh malih dogodkov in iz drugih opazovanj sem zajel prepričanje, da se ves značaj in vse bistvo človeka pokaže bistrim očem že od zibelke nadalje. Poznejše, tudi velike izpremembe seve niso izključene, ker nikdo ni popolnoma enoten v sebi, kot 'vlit iz brona', ampak v vsakem človeku počivajo od pradedov sem različne kali – in navadno najmočnejša premaga ali vsaj ovira ostale. Velikanski, včasih odločilen vpliv pa ima nato vzgoja, ki včasih slabe kali docela smotrno zatre …« (str. 12)
Hinko (Henrik) Smrekar (1883–1942), slovenski slikar, risar, grafik in ilustrator, je bil v minulih desetletjih, z izjemo nekaterih ponarodelih karikatur, v širši javnosti že nekoliko pozabljena osebnost. V zadnjih letih pa je doživel pravo renesanso: dve veliki razstavi v Narodni galeriji, številne publikacije … Eden najboljših poznavalcev njegovega življenja in dela je umetnostni zgodovinar Damir Globočnik, o njem je napisal več knjig in še več člankov. Najnovejša knjiga je ta, v njej je zbral njegove zapise, na naslovnico pa postavil njegov avtoportret iz leta 1942, ki je bilo žal tudi leto njegove smrti: v Gramozni jami so ga kot sodelavca OF ustrelili italijanski fašisti. V tej knjigi, iz katere je gornji odlomek, spoznamo, da Smrekar ni bil samo vsestranski likovni umetnik, ampak tudi plodovit pisec, kar med likovniki ni ravno pogosto. Tudi Ivan Cankar, ki je »samo« pisal, ga je imel rad. Knjiga je, ne nazadnje, lepa počastitev 140. obletnice njegovega rojstva.