Ni dobro, če samo daješ

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 14. december 2023 / 11:48

Emilija je ena tistih žensk, ki niso bile rojene pod srečno zvezdo. Nekaj notranjega miru in tolažbe je deležna šele na starost. S čimer pa tudi ni nič narobe, pravi.

Njen oče je bil tesar, mama pa je hodila v žernado k okoliškim kmetom. Rodila je osem hčera, edini sin, ki je prijokal na svet, je zaradi oslovskega kašlja umrl takoj po vojni.

»Oče nas je zaposlil z moškimi deli, ni maral, da bi se za štedilnikom preveč pomehkužile,« pripoveduje Emilija. »Zato smo imele močne roke, široke dlani, prsi smo si povijale, da nam niso nagajale pri delu. Pod krilom sem še jaz, ki sem bila najmlajša, nosila dolge, moške hlače. Nekoč sem si po nerodnosti odsekala pol palca, pa mi oče ni dovolil, da bi predolgo lenobo pasla. Leta so tekla, snubcev ni bilo k hiši. Nekako so se nas izogibali, ker smo na zunaj delovale kot moški. Le ena sestra se je pri tridesetih le omožila. V času, ko je bil njen mož pri vojakih v JLA, je sama zgradila hišo. No, malo smo ji tudi sestre pomagale. Z možem sta imela štiri otroke in še danes, ko sta že zelo stara, kar srečno živita. Ni mi bilo prav, da mi je usoda namenila, da bom ostala 'teta'. Rada sem plesala, a ker na veselicah ni prišel nihče pome, sem se pridružila folklorni skupini. Vaje smo imeli dvakrat tedensko in to so bili zame najlepši trenutki v življenju. Tam je bil tudi neki Franci, ki je bil sicer poročen, a je rad gledal tudi za drugimi dekleti. Kar nekaj let sva se na skrivaj srečevala, saj so nama 'tiste reči' zelo ležale. Stara sem bila že 36 let, ko sem zanosila. Ti šment! Kaj bo pa zdaj? Povedala sem mami, pa me je potolažila, da je pri hiši dovolj tet, ki bodo pomagale, da bo otrok lahko odraščal, kot je treba. No, to se je res zgodilo. Žal je bilo varušk za razvajanje hčerke veliko preveč. Ni bilo dobro in ni bilo zdravo. Odrasla je v nemogoče dekle! S trmo in jezikanjem je pri tetah dosegla vse, kar je hotela. Če ni bila pridna, sem jo kregala, pa je hitro našla tolažbo pri njih. Bila je sicer zelo pametna, a lena. Srednjo šolo je pustila v tretjem letniku in se zaposlila. A tudi v službi ni dolgo obstala. Menjala jih je, da je bilo veselje! Kljub temu ji denarja ni manjkalo, saj so ji sestre na skrivaj izpolnjevale vse želje. Pri 19 letih je spoznala sebi podobnega fanta. Pa sta se poročila, ker je bila noseča. Vlado se je preselil k nam, s hčerko sta imela svojo sobo, drugače pa smo živeli v skupnem gospodinjstvu. Ko je rodila prvega sina, je bilo v naši hiši veliko veselja! Žal ga ni dočakal oče, saj je že pred leti umrl. Tudi Edija smo razvajali, kolikor se je dalo. Potem se je rodil še Niko. Tudi njega smo nosile po rokah. A sta se hčerka in njen Vlado začela prepirati in tepsti, eden je bil hujši od drugega. S časom sta se oba pobrala od hiše, otroka pa sta prepustila našemu varstvu. Počasi, ena za drugo, so odhajale na drugi svet tudi sestre. Na koncu sem v veliki hiši ostala sama z vnukoma. Ne rečem, bila sta pridna, učenje jima ni delalo težav. Uspešno sta končala tudi srednjo šolo, starejši je šel študirat v Ljubljano, mlajši pa se je zaposlil in si našel dekle. Z njo se je potem tudi poročil.

Leta so se že tudi meni poznala na grbi. Morda sem res postala bolj zanikrna, kaj pa vem. Nikova žena mi je vedno pogosteje omenjala, da bi bil že čas, da se jima umaknem s poti. Nisem ugovarjala, saj bi bila vsaka beseda bob ob steno. Stopila sem do soseda, ki je bil vešč zidarskih del. Prej kot v pol leta mi je spremenil očetovo delavnico v zelo lepo stanovanje. Na voljo sem imela več kot dovolj prostora za svoje potrebe. Izborila sem si le, da sem v skupni kleti čez zimo lahko pustila gajbo krompirja, korenje in kislo repo. Nekoč je 'ta mlada' pekla piškote. Škatlo je pustila na polici. Ker je dišalo iz nje, sem jo odprla in vzela nekaj piškotov. O, kakšen cirkus je nastal! Očitno je imela piškote preštete, ker je takoj vedela, koliko jih je zmanjkalo. Morala sem ji jih plačati, ker drugače ne bi nehala otresati z jezikom. Potem ju je začelo motiti, če je prišla na obisk soseda, če je na skupnem dvorišču parkirala patronažna sestra, ki mi je prišla izmerit sladkor in holesterol. Stisnila sem zobe, poklicala dobre ljudi iz vasi, da so mi uredili parkirišče na drugi strani delavnice. Na koncu jezika sem imela, pa bi jim očitala, da so od mene dobili čisto vse, kar so le lahko, pa ne pokažejo nobene hvaležnosti. Vsako leto je vnuk prelopatal vrt, jaz pa sem posejala solato, sama posadila krompir in vse drugo, kar mora biti na vrtu. Lani pa zaradi išiasa vrta nisem mogla pleti. Ko sem šla po solato, me je ujela 'ta mlada' in me napodila, češ da nimam nobene pravice do nje. Po dolgih letih poniževanj se je takrat prvič zgodilo, da me je strlo. Vse življenje sem bila prikrajšana za lastno srečo. Najprej mi jo je ukradel oče, ker ni prenesel misli, da sem se rodila kot ženska, potem sem imela smolo z moškim, ki sem se mu vdala. Hčerko in vnuka sem imela iz vsega srca rada, vse sem jim dala, kar sem lahko, a tega ni znal nihče ceniti. V meni se je nekaj zlomilo, kar opešala sem. Nisem tudi nič jedla, samo jokala. Pa je nekoč prišla soseda in me videla takšno. Zgrozila se je. Rekla mi je, da gre ona v dom, naj grem z njo, da ne bo sama. V trenutku sem se odločila. Na radio sem dala oglas, da vzamem na stanovanje prijetno, čisto in skrbno družinico. Takoj sta se javila dva s tremi otroki. Ko je zato izvedel vnuk, je nastal vihar. 'Kako si drzneš? Kaj bodo pa ljudje rekli?' mi je očital.

A ga nisem poslušala. Selitev v dom ni bila lahka. Počutila sem se podobno kot takrat, ko mi je hči rekla, da ji je vseeno, četudi umrem pred njenimi očmi.

Še dobro, da sem šla! Lepo se imava z mojo sosedo Tončko, vsi me imajo radi. Odkrila sem, da sem zelo družabna, da se rada pogovarjam, smejim, da še zmeraj zelo lepo prepevam. Razjezim pa se, ko rečejo, da se dobro z dobrim vrača. Ni res! Obstajajo ljudje, celo iste krvi, ki jim lahko vse daš, kar imaš, pa bodo nad teboj še zganjali hudobijo!«

(Konec)