Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (22. del)
Presenečenje z gimnazije
Sošolka z gimnazije me je po dolgih letih vprašala, ali sem opazil, da so bili najini sošolci, ki so imeli v šoli različne težave, kasneje v življenju izredno uspešni. Šlo naj bi za tiste, ki s(m)o ponavljali razrede, bili izključeni iz šole, dobivali ukore, tudi ukore pred izključitvijo, »špricali« pouk, kršili tedanjo horo legalis (prepoved, do kdaj smo lahko zvečer zunaj), obiskovali večerne filme, ki jih je ravnatelj prepovedal na oglasni deski … Kasneje naj bi obveljalo »strokovno načelo«, da so od dijakov zahtevali »malo več«, kot zmorejo, ker naj bi bili tako boljši. Neumnost? Brez žalitev. Oprostite, vendar še vedno tako mislim ...
Sošolka mi je s priimki naštela takšne kasneje uspešne, nekdaj pa »problematične« gimnazijce iz najinih razredov. Postali so zdravniki, znanstveniki, inženirji, direktorji, priznani glasbeniki, režiserji, slikarji, profesorji, novinarji … Nič posebnega (tudi za »takšne«) gimnazijce.
Sošolka je postala priznana novinarka na televiziji, čeprav ni imela prej naštetih »grehov«. Mene je najbolj prizadelo, da se sošolec Silvo, ki je že kot gimnazijec zaslovel kot pianist v Evropi, kljub vabilom (bil sem urednik knjižice Kronika naše generacije) 50. obletnice mature ni udeležil, ker mature pač mi delal. Pojasnil mi je, da ni mogel opravljati mature, ker je gostoval po Evropi. Maturitetno priznanje za to pač ni potrebno …
Dva profesorja
Ker pravijo, da vsak berač svojo bajto hvali, večkrat povem, da me je kolega opozoril, da ni prav reči, da sem ponavljal razred. Povedal je, da se reče, da sem bil zaljubljen v profesorico in sem se zato odločil, da jo bom še eno leto gledal v istem razredu.
Dva profesorja z gimnazije sta v resnici pozitivno vplivala na moje življenje. Profesor nemščine mi je pogledal skozi prste, da sem uspešno maturiral iz nemščine.
Profesorica slovenščine je nekako uživala pri ocenjevanju mojih in sošolčevih zapisov. Vedno sva tekmovala, kdo bo naredil daljši spis. Najini prosti spisi so bili navadno dolgi okoli pet strani. Profesorica Slavica je vedno opozarjala, da se mora vsebina popolnoma ujemati z naslovom, ker bova sicer neocenjena …
Zame je njeno delo imelo za posledico, da sem kasneje več kot šestdeset let uspešno delal v novinarstvu ...