Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (21. del)
Pazi se janšista!
Pred lokalom, kjer smo slavili petdeseto obletnico gimnazijske mature, me je čakala razburjena sošolka Metka. Vidno prizadeta me je povedala za sošolca, ki jo je name opozoril z besedami: »Pazi se ga, je janšist.« Mene je to še bolj prizadelo.
Nekoč sva bila najboljša prijatelja. Skupaj sva sedala v šoli. Igrala košarko in vaterpolo, trenirala in tekmovala v plavalnem klubu, ob koritu Kokre špricala pouk, dobila ukor in tudi ponavljala razred. Ob obletnici sem mu napisal spomin na zanimiv dogodek iz njegovega življenja … Uspešna sva bila vsak na svoji življenjski in poklicni poti … Potem pa to opozorilo!
Zdaj se mu najraje izognem. Nič nimam proti njemu, samo spomin je bolj grenak.
Račun iz računalništva
Več let sem bil novinar Gorenjskega glasa, še nekaj več tudi Dnevnika. Ko sem bil pri Dnevniku, je odločna mlada Eva kot vodja podružnice doživela svoj krst iz računalništva.
Ker je Dnevnikova naklada hitro rasla, so sklenili, da bo kranjska podružnica vzor za druge po Sloveniji. Za začetek je računalničar iz Ljubljane prinesel računalnik. Prosili so me, da strokovnjaka predstavim in priporočim Evi, vodji podružnične komerciale.
Računalnik na mizi, Eva pred njim na stolu. Ker sem opazil, da se je med »predavanjem« strokovnjaka začela črnolasa Eva živčno presedati in sem poznal njen značaj, sem se ustavil med vrati in poslušal. Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo.
Med pripovedovanjem o računalniških jezikih, razvoju in pomembnostjo računalništva po svetu … je Eva tako silovito planila pokonci, da je njen stol odletel nazaj v steno: »Sedaj mi je pa tega dosti! To škatlo ste prinesli, da mi pokažete, kako naj z njo delam, da bo šlo vse hitreje. Če ne znate, jo odnesite nazaj v Ljubljano …«
Tišina. Ker sem videl, da nisem potreben, sem odšel v drugo sobo k svojemu računalniku. Kmalu sem skozi okno videl, da se poslavljata. Računalničar mi je med smehom pomahal, Eva pa je sedela za računalnikom …