Kaj je sploh v naši moči

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. december 2023 / 11:44

Zgodovina človeštva nam kaže, da vojna in mir nista dva ločena in izmenjujoča se družbena pojava, ampak le dva obraza enega procesa. Tu pa se vprašajmo, ali in koliko lahko ljudje sploh vplivamo na tak potek. Je kultura miru danes kaj močnejša, kot je bila v minulih stoletjih?

Običajno se misli, da lahko na potek zgodovine in družbenega razvoja odločilno vplivajo velike sile in veliki posamezniki. Vsaj ti slednji si tako domišljajo. V resnici pa je v vsakem zgodovinskem dogajanju več akterjev, vsak nastopa s svojo močjo, s svojo silo, rezultanta teh sil pa je po analogiji z znamenitim paralelogramom sil v fiziki taka, da ni po volji nobenega od akterjev. Marxov prijatelj Friedrich Engels je to spoznanje leta 1890 povzel v teh znamenitih besedah: »Drugič pa se dela zgodovina tako, da končni rezultat zmeraj izhaja iz konfliktov mnogih posameznih volj, od katerih je spet vsaka od množice posameznih življenjskih razmer narejena za to, kar je; to je torej brez števila sil, ki se križajo med seboj, neskončna grupa paralelogramov sil, iz katerih izhaja rezultanta – zgodovinski dogodek –, ki ga je spet mogoče gledati kot produkt neke moči, ki kot celota deluje nezavedno in brez volje. Zakaj kar hoče vsak posamezni, preprečuje vsak drug, in kar izide nazadnje, je nekaj, česar ni hotel nobeden. Tako poteka dosedanja zgodovina na način naravnega procesa in je tudi bistveno podvržena istim gibalnim zakonom ...« Engels si je umišljal, da bo v komunizmu drugače, a se je motil in na koncu je tudi zanj obveljalo, kar je trdil za druge. Sovjetska zveza kot poskus udejanjenja komunizma je po eni strani močno vplivala na potek svetovne zgodovine v 20. stoletju, po drugi pa ni mogla preprečiti lastnega razpada. Podobno si umišlja Putin, nekdanji sovjetski vohun, zdaj pa predsednik Ruske federacije, ki bi ji rad povrnil obseg in moč ruskega carskega in sovjetskega imperija. S tem namenom je napadel Ukrajino, ta se mu ob pomoči Zahoda razmeroma uspešno upira, kakšna bo »rezultanta« tega dogajanja, pa za zdaj ne ve nihče. Gotovo pa ne bo po volji nobenega od akterjev. Zmaga ne bo niti ruska niti ukrajinska, rezultat bo v najboljšem primeru kompromis, v najslabšem pa zaostritev konflikta v jedrski spopad. Podobno negotov je položaj na Bližnjem vzhodu. Kakšen bo rezultat aktualnega obračuna Izraela s Palestinci, ne ve nihče, gotovo pa ne bo po volji ne enih ne drugih.

Če torej niti velike sile ne morejo krojiti usode sveta po svojih namenih, kaj lahko v tem oziru storimo ljudje kot posamezniki? Nič? Na prvi pogled res ne. Ob tem vprašanju pomislim na odličen film, ki sem si ga nedavno ogledal na TV Slovenija, v ciklu izbranih filmov iz prejšnjih Liffov. Naslov: Skrito življenje (A Hidden Life, 2019), po resnični zgodbi ga je režiral Terrence Malick. Glavni junak filma je zelo pobožen in samostojno razmišljajoč tirolski kmet Franz Jägerstätter. Ko ga nacistična Nemčija po priključitvi Avstrije vpokliče v svojo vojsko, noče priseči zvestobe Hitlerju, zaradi ugovora vesti. Sledi pravi pasijon. Zaprejo ga in mučijo, skušajo ga zlomiti, a ko vidijo, kako vztrajen je, mu ponudijo civilno služenje, a spet pod pogojem, da priseže zvestobo rajhu. Vojaško sodišče ga na koncu obsodi na smrt, potem ko ga glavni sodnik tik pred izrekom sodbe še zadnjič nagovarja, naj popusti. Smrtno obsodbo izvršijo z obglavljenjem. Režiser pa pred koncem filma na platnu prikaže citat iz romana pisateljice George Eliot (Middlemarch, 1871–1872). Glasi se takole: »Naraščajoče dobro sveta je deloma odvisno od dejanj brez velikega zgodovinskega pomena; in da tebi in meni ni tako slabo, kot bi lahko bilo, je napol odvisno od številnih, ki so zvesto živeli skrito življenje in počivajo v grobnicah, ki jih nihče ne obiskuje.« Ta misel o skritem življenju se navezuje na Sveto pismo, kjer je v Pismu Kološanom izražena takole: »Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« (Kol 3, 2–3)

Film torej spodbuja vero v »naraščajoče dobro sveta«. Vanj verjamem tudi sam. In če bi bilo takih posameznikov na svetu vse več, če bi njihovo skupno število doseglo in preseglo neko »kritično maso« v skupni populaciji, bi se to moralo poznati tudi v skupnem dobru. Pa naj gre za vojne, spoprijem s podnebnimi spremembami in vsako drugo in bolj vsakdanje področje človekovega družbenega udejstvovanja.

Veličino »skritega življenja« in pričevanja je spoznala tudi Cerkev in Franza Jägerstätterja leta 2007 razglasila za mučenca in za blaženega. Ob tem se samo od sebe ponuja naslednje vprašanje: kaj k naraščajočemu dobru sveta prispevajo religije in cerkve? Papežu Frančišku je vsekakor treba priznati, da počne prav to. Marsikateremu od njegovih klerikov pač ne. Pripadniki različnih religij in cerkva se slej ko prej bojujejo drugi proti drugim. Ali pa kar med seboj. V Ukrajini se med seboj pobijajo vojaki pravoslavnih cerkva. Na bližnjem vzhodu pa enako počnejo pripadniki različnih vej islama, zlasti šiiti in suniti. Ko v medijih vidiš nekdanjega sovjetskega aparatčika in agenta KGB Putina, kako kot predsednik Rusije poljublja svete ikone, ti postane slabo. »Skrito življenje« kot aktivno pričevanje za mir, kot aktivni boj proti podnebnim spremembam in kot zavzemanje za več dobrega med ljudmi v vsakdanjem življenju, torej ni odvisno od pripadnosti političnim strankam in religijam, ampak od človekove osebne odločenosti, da naredi nekaj dobrega. To je v moči vsakega od nas.