Osebna asistenca (3)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. november 2023 / 11:24

Jan Tomaževič dan običajno začne okrog šeste ure zjutraj. Mama ga odpelje do Varstveno-delovnega centra Sonček v Kranju, kjer ga pričaka osebna asistentka Tina. Ob tem hitro pristavi, da mu zgodnje vstajanje ni všeč. Z asistentko gresta na kavo, nato po svojih sposobnostih dela v delavnicah. »VDC Sonček je znan po pletenju, izdelujejo lutke, šale ... Tudi rišejo. Kot surovino dobivajo ostanke od nastavljanja strojev za pletenje. Naš Jan te ostanke para in navija, kolikor časa zdrži. To je njegovo delo. Po malici gresta s Tino ven: po Kranju, v knjižnico ... Popoldne ga na Janovem domu počaka osebni asistent Simon,« je povedala Janova mami Nataša Fabjan Tomaževič.

Prvič osebni asistent

Jan ima tri osebne asistente: poleg očeta še Tino in Simona. Slednji je bil prisoten tudi ob našem obisku. Pojasnil je svojo odločitev, da postane osebni asistent, in predstavil, kako poteka samo delo. »Z Janom sem med tednom po sedem ur, preostale ure pa še ob sobotah. Pričakam ga, ko pride iz Kranja. Odpeljem ga na stranišče, ga uredim, sledi kosilo. Nadaljevanje je odvisno od njegovega počutja in razpoloženja. Pogosto greva ven. Zelo mu je všeč, če se ustaviva ob cesti na avtobusni postaji in opazuje ter usmerja promet. Tako ima občutek, da lahko vpliva na stvari, ki se dogajajo okrog njega. Odpeljeva se tudi v Kranj, Škofjo Loko, na Visoko v Poljanski dolini, greva v kino, na koncert, se dobimo s prijatelji ... Ko sva doma, riševa, barvava, poslušava glasbo, pojeva ... Najraje posluša narodnozabavno glasbo, še posebno Avsenike. Pomagam mu in ga spodbujam pri stvareh, ki jih zmore in so mu všeč,« pove Simon Klander. To je njegova prva zaposlitev kot asistent. »Ravno v času, ko je stopil v veljavo Zakon o osebni asistenci, sem menjal službo. Žena me je spodbudila k prijavi. Z Janovim očetom sva takoj našla skupni jezik. Osebni asistent ne more biti kar vsak. Potreben je občutek in veselje za delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, moraš biti potrpežljiv, se znajti v nepredvidljivih situacijah, ki niso redke,« doda.

Družina je z njim zelo zadovoljna, jemljejo ga kot družinskega člana. »Zelo težko je dobiti asistenta, sploh pa dobrega. Res smo imeli srečo,« je vesel Janov oče Lojze Tomaževič, mama Nataša Fabjan Tomaževič pa je dodala: »Simon je pri nas že od leta 2019. Odločitev za osebnega asistenta je zavestna. Verjamem, da ni lahko ne tistemu, ki pride, ne družini, ki v dom sprejme neznano osebo. Če veš, kaj bi rad, kaj to pomeni, kaj prinaša, ni dileme. Vsaj pri nas je nikoli ni bilo. Res pa je, da smo odprta družina. Simon je naš, spada k naši družini, zaupanje na obeh straneh je stoodstotno.«

Želje za prihodnost

Služba osebnega asistenta je posebna. »Takšne še nisem imel. Ko pridem, nikoli ne vem, kako bo minilo popoldne. Včasih sem si naredil načrt, kaj bova delala, pa se potem ni izšlo. Treba se je prilagoditi. To delo imam rad, ni samo služba. Jan me je v teh letih ogromno naučil, predvsem o meni samem. Nima vsak takšne priložnosti. Zanjo sem hvaležen,« je še povedal Simon.

Jan je veliko naučil tudi družino, zanj si želijo le najboljše. »Moj ideal je, da bi nekoč živel v bivalni skupnosti s pomočjo svoje asistence, da bi imel svoj dom, počasi prevzel življenje v svoje roke, da bi mi iz našega kotička lahko samo še pogledali, kako mu gre. Zdaj ko je na voljo osebna asistenca, mislim, da realne možnosti so,« razmišlja Janova mama. »Morajo pa za to imeti zagotovljene osnovne pogoje. Osebna asistenca je ena od oblik, ki je neznansko spremenila možnost kvalitete bivanja ljudem z invalidnostjo in tudi razbremenila družine. Vsi starši si želimo videti končno rešitev za kakovostno življenje naših otrok tudi po naši smrti. To vsekakor ni zaprtost v sobah. Upam, da bomo to še doživeli. Ohranitev osebne asistence je vredna vsakega truda,« je zaključil Lojze Tomaževič. (Konec)