Glasbenica, ki rada riše

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. november 2023 / 16:55

Radovljičanko Ireno Kolar, učiteljico čembala in klavirja, vse življenje poleg glasbe spremlja močna ljubezen do likovnega ustvarjanja. Že nekaj let se ukvarja z ilustracijo knjig za otroke, ustvarja kratke animacije ter risbe. V začetku meseca pa je na knjižne police prišlo njeno avtorsko delo, pravljica z naslovom Kdo najlepše igra, v kateri je svoje različne talente, znanja in izkušnje strnila kot avtorica besedila, ilustracij in glasbe.

»Prava umetnost te navdihne, notranje obogati, lahko te razveseli ali pomiri. Njeno poslanstvo je iskrenost, lepota, estetika, duhovnost, sporočilnost, vse, kar je dobrega, želi deliti naprej,« je svoje misli o umetnosti na svoji prvi razstavi pred nekaj leti povzela Irena Kolar. Kot je ob eni od avtoričinih kasnejših razstav zapisala kustosinja Barbara Boltar, je Irena Kolar s tem povzela misel o umetnosti, ki ji osmišlja življenje in jo vodi tako na poklicni poti glasbenice kot tudi na poti likovnega ustvarjanja, ki se mu z veseljem in navdušenjem posveča že od zgodnjih otroških let.

Irena Kolar je namreč diplomirana učiteljica čembala in klavirja. Na glasbeni šoli poučuje klavir in organizira glasbene pravljice za predšolske otroke. Že od otroštva jo poleg glasbe spremlja močno nagnjenje k ilustraciji; avtoričin likovni opus tako obsega ilustracije za otroške knjige, kratke animacije, risbe z barvnim svinčnikom v kombinaciji z akvarelom in grafike v mešani tehniki.

V začetku meseca je izdala novo avtorsko delo, glasbeno pravljico Kdo najlepše igra, ki je, kot pojasni, nastala v želji po pravljici z glasbeno vsebino, ilustracijami in plesom. Kot glavne junake je uporabila živali. Zato, pravi, ker se posebej predšolski otroci hitro poistovetijo z različnimi značaji živali in so jim v njihovih letih precej blizu.

Kot pravi, je bil eden od vzgibov za to, da je napisala, ilustrirala in uglasbila pravljico, prav njeno pedagoško delo. »Na glasbeni šoli sem več let organizirala pravljice za predšolske otroke. Na voljo je ogromno različnih pravljic, vendar sem pogrešala pravljice z glasbeno tematiko. Pravljico, ki govori prav o inštrumentih ali o glasbi na kakršenkoli način. Obenem sem želela aktivno vključiti čim več učencev, ki že hodijo v glasbeno šolo. Pri svojem delu se nehote srečam tudi s slučaji, ko učenec odloži inštrument na rob police, mu pade po tleh in se poškoduje. Ali pa recimo pusti glasbilo več dni pri radiatorju in les zaradi toplote poči … Ideje, o čem naj pravljica pripoveduje, so se začele počasi sestavljati v zgodbico, ki zdaj lahko pride prav kot popestritev pouka. V njej je veliko iztočnic za pogovor o inštrumentih, kako zanje poskrbimo, kako so narejeni in ne nazadnje tudi za pogovor o medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu.«

Pravljico je opremila z notnim gradivom in v sodelovanju s kolegico, baletno pedagoginjo Tiho Celinšek Kaličanin, tudi koreografijo, v kateri so koraki, namenjeni učenju glasbe skozi gib.

»Ples imam nadvse rada. Od trenutka, ko sem začela razmišljati o glasbeni predstavi, je bil ples zelo hitro vključen. Zanimalo me je, ali že obstajajo pravljice z zapisano koreografijo, da si jih malce ogledam. Vendar s Tiho pri iskanju nisva bili ravno uspešni. Ideja, da bi s figuricami opremili glasbeni del pravljice, se mi je zdela posrečena in bo morda dodatno pritegnila otroke k poustvarjanju. Za boljše razumevanje zapisane koreografije sva z učencema baleta posneli tudi učni videoposnetek,« je pojasnila.

Knjiga je izšla pri avtoričini založbi Ayrin-art.