Med lepim in grdim

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / ponedeljek, 20. november 2023 / 17:14

Ko so pred dvema letoma zaključili obnovo gorenjske železnice in v sklopu projekta uredili nov podhod na pešpoti iz Radovljice proti Šobcu, je bila moja prva misel ob pogledu na surovo, brezdušno podhodno konstrukcijo, da samo še napisa Poriši me niso postavili pred stopnišče ... Gole betonske stene so, tako se je zdelo meni, kar klicale po tem, da jim nekdo vdahne nekaj živega.

Seveda, najlažje je v roke vzeti sprej z barvo. In seveda se je začelo že v nekaj dneh, najprej s prvimi korajžnimi »f...«, ki so jim sledili besni pozivi proti že kateri politični stranki, za njimi pa prve rožice, srčki in dvignjeni prsti.

Tudi odzivi javnosti na porisan podhod so bili pričakovani. Večina tistih, ki ga je uporabljala, se je zgražala nad vandalizmom in tuhtala, kaj storiti, da se takšni napisi čim učinkoviteje odstranijo. In nato dejanja prepreči. Je to sploh mogoče?

Radovljica ima izkušnje s porisanimi stenami na javnih objektih. Številni se še spomnijo nekdanjega stopnišča, ki je vodilo do stare železniške postaje pod mestom, kjer so se kar naprej pojavljale vsemogoče umetnine in »umetnine«, verjetno delo mladih, ki so čutili neznansko potrebo po tem, da nekje izrazijo svoja čustva, stališča in ideje.

Je to zato, ker jih drugje in drugače ne morejo? Nas res tako motijo, da jih je treba vsakokrat sproti prepleskati, če jih že preprečiti ne moremo? Zakaj se nam zdijo grdi in zakaj so nekomu všeč? Zakaj svetovna javnost napeto spremlja, kje se bo na zidu spet pojavil kakšen Banksy, ob čustvenih izlivih domačih junakov stene pa zavija z očmi?

Kot pravi mojster grafitov Fedja Šičarov, ki je pomagal na novo poslikati radovljiški podhod, od nedavnega zametek zanimive galerije na prostem, imajo, kot radi rečemo, vsake oči svojega malarja. A dodaja, da vsak poseg v javni prostor, sploh če je žaljiv, pač ne more biti umetnost.

Zato se zdi ideja radovljiškega mladinskega centra Kamra, da steno podhoda opremijo z grafiti in mozaiki, ki so nastali v medgeneracijskem sodelovanju in pod vodstvom izkušenih mojstrov, dobra. Imenitno se mi zdi tudi, da so pri tem ohranili in v ustvarjanje vključili nekaj obstoječih poslikav. Ni vse, kar po hipnem preblisku narišemo na prazno steno, umetnost, daleč od tega. A tudi vandalizem ne.

Morda pa je prav vključevanje mladih in starejših, starega in novega, prava pot, ki vodi v smeri preprečevanja onesnaženja javnih prostorov. In obenem tudi pot, ki pušča odprta vrata vsaj za košček spontanosti, trenutnega utrinka idej, ustvarjalnosti in celo predrznosti. Tudi vse našteto predstavlja bistvo umetnosti, mar ne?