Starši in odrasli otroci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 12. november 2023 / 17:35

Včasih ni bilo razprav o tem odnosu. Učili so nas, da je treba starše brezpogojno spoštovati. Takšna je bila domača vzgoja, tako nas je učila religija z zapovedjo »spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji«. Starši so živeli v prepričanju, da jih bodo morali otroci spoštovati in zanje skrbeti do smrti ne glede na njihov način vzgoje in dejanja. Če pogledamo nazaj, vemo, da so bile včasih ekonomske razmere precej težje in težje je bilo tudi pripeljati otroke do kruha.

Kot mnogo stvari se tudi odnosi močno spreminjajo. Danes še vemo, kako zelo pomembno vlogo imajo starši. Odnosi v primarni družini, načini spoprijemanja s težavami, ki smo jih gledali doma, odnos očeta in mame do otroka, njun odnos, skratka prepletena matrica odnosov nas izoblikuje. To matrico odigravamo kasneje v življenju precej bolj, kot si upamo priznati. Vemo tudi, da je biti starš zelo odgovorna življenjska naloga. Od našega načina vzgoje, pogovorov, razumevanja otrok, predvsem pa od dovoljenja, da so otroci samostojne osebe od rojstva naprej. In vemo tudi, da otrok nujno potrebuje prisotnost starša. Nekako si še predstavljamo, kako zelo trpi otrok, ki je odraščal brez enega ali celo obeh staršev. Vse življenje bo odigraval praznino v sebi. Tudi močna revščina nikoli ne izgine iz možganov. O manj očitnih težkih dogodkih za otroke so se pa starši že pripravljeni pogajati in razpravljati, npr. saj ni nič posebnega, če sem moral do tvojega petega leta delati v Nemčiji in služiti kruh, tako sem poskrbel za družino. Kaj pa je to takega, če sem te kdaj udaril. Kakšen pomen pa ima danes zate, če sva se z mami prepirala, saj sva te poslala v tvojo sobo, pivo, dva ali tri nima nobene zveze z vzgojo otrok … takšne in podobne izjave kažejo na čustveno nezrelost starša. So še bolj prefinjeni nivoji nezrele vzgoje: norčevanje iz otroka (iz tebe ne bo nikoli nič), zasmehovanje (saj sem vedel, da si nesposoben), poniževanje (slabši si od dojenčka), primerjanje z brati in sestrami (on je vedno boljši, ti pa capljaš za njim) …

Danes ne samo, da vemo, da si takšne izjave otrok za vedno zapomni, vemo tudi, da otrok srka vase vzdušje v primarni družini. Predvsem se v njegovo telo in spomin zapiše (kot bi zapekli na CD) tisto, kar je med očetom in mamo neizgovorjeno. Kar pa v odrasli dobi otroka dodatno boli, je dejstvo, da se mnogih stvari starši ne spomnimo. Pravimo, da smo pozabili, se ne spomnimo, da ni bilo tako, da se odrasli otrok nekaj izmišljuje, potvarja. Če želimo iskreno urediti odnose s svojimi odraslimi otroki, se moramo iskreno pogovoriti in predvsem iskreno poslušati. In za tisto, kar res ni bilo dobro, se že enkrat končno svojemu otroku opravičimo. Iskreno. Ja, svojemu otroku se lahko opravičimo, čeprav se naši starši nam nikoli niso.