Čigava je odgovornost
V času enormne digitalizacije in poplave novic je smiselno razmišljati o tem, kako usposobljeni smo, da krmarimo skozi informacije in razlikujemo med kredibilnimi ter nekredibilnimi viri. Sploh za mlajše generacije se vse prepogosto predpostavlja, da zgolj zato, ker so rojeni v čas, kjer vladajo zasloni, in ne v čas »bundesliga pričesk«, obvladajo virtualne svetove in vedo, kje se lahko ujamejo v pasti kibernetskih prostorov. Vendar raziskave kažejo, da mlajše generacije zdaj bolj kot kadarkoli prej potrebujejo usmeritev in nekoga, da jim pokaže pravo pot oziroma jih nauči, kako delovati v svetu, ki je vse prej kot enostaven. Na tej točki velja razmišljati, kdo bi lahko naredil več, da bi bili otroci bolj izobraženi na področju medijskega in tehnološkega sveta in bi posledično lahko postali aktivni državljani, ki razmišljajo s svojo glavo ter sprejemajo odgovorne odločitve.
Osnovnošolski sistem se medijskega izobraževanja loteva na dva načina: s tehnološkega vidika preko predmeta računalništvo in s tradicionalnega vidika preko predmeta vzgoja za medije. Kljub temu pa glavni problem ostaja, da sta oba predmeta del izbirnega kurikuluma, kar v praksi pomeni, da se otrokom ni treba odločiti zanju. In posledično ne moremo govoriti o tem, da so mlajše generacije opremljene s kompetencami, ki jih potrebujejo v visoko digitalizirani družbi. Nekateri otroci in mladostniki že …, vendar pomanjkanje formalne edukacijske politike, ki bi medijsko in tehnološko izobraževanje pozicionirala v obvezni predmet kurikuluma, področje medijske in digitalne pismenosti prepušča angažiranosti otrok, učiteljev in domačega okolja, kar pa je lahko problematično, saj vsi ne prepoznajo, kako pomembna za prihodnost so znanja omenjenih področij.
V šolah je sicer precej priložnosti, da se otroci vpletejo v medijski svet in pridobijo širše razumevanje tehnoloških procesov, vendar po pogovoru z nekaterimi ravnatelji, učitelji in starši lahko vidimo, da gre pri tvorjenju medijske in digitalne pismenosti za teniški dvoboj vpletenih. Odgovornost se prelaga, vsak misli, da bi za to moral poskrbeti nekdo drug, in kaj hitro se zgodi, da odgovornost vseh postane odgovornost nikogar.
Za kakovostno izobrazbo mladih tudi na področju medijev in digitalnega sveta bodo vsi vpleteni – starši, šolniki in tisti v političnih vodah – morali prepoznati, da je za prihodnost učečih se generacij nujno sodelovanje in poglobljeno razmišljanje o tem, kaj potrebujejo. Hitro spreminjajoči se svet namreč konstantno zahteva usvojitev novih znanj in kompetenc, česar pa trenutna okorelost učnega načrta ne omogoča in ga na nek način celo zavira.