Alpinistična klasika

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 31. julij 2011 / 06:00

Kratka Nemška smer z Zimmer-Jahnovim izstopom (IV-/III) - Severna triglavska stena je zibelka slovenskega alpinizma, kjer so se in se še vedno kalijo alpinisti. Stena v svojih skladih skriva nešteto zagonetk, zank in skrivnosti. Vzpon preko nje je veličastno dejanje.

Obličje severne triglavske stene, ki jo večina imenuje kar Stena, je tista skalna pregrada, kjer se je rodil in kalil slovenski alpinizem. Visoka je več kot 1000 metrov, dolga več kot tri kilometre. Preko tega ogromnega skalnega ostenja se danes pne več kot sto različnih plezalnih smeri. Kot zanimivost naj omenim, da je legenda slovenskega alpinizma, Franček Knez, preplezal več kot 30 prvenstvenih smeri v njej; eno celo v soboto, 9. julija 2011, ko sem ga imela v Vratih tudi čast spoznati. Mi bomo danes preplezali kratko Nemško smer, s Zimmer-Jahnovim izstopom. Njena značilnost je, da te najtežje mesto čaka tik pod vrhom Stene, ko imaš za seboj že preplezanih 800 višinskih metrov.

Od Aljaževega doma v Vratih se odpravimo proti poti, ki čez Prag vodi proti Triglavu. Sledi delček vzpona čez Prag, nato pa se naša pot odcepi desno, kjer je vstop v Slovensko in Nemško smer. Plezalni pas, kompleti vponk, celo dva frenda, čelada, plezalna vrv in plezanje se je lahko začelo. Vstop v Steno je rahlo izpostavljen. Plezamo z leve proti desni in nad vstopno steno se sprehodimo po široki gredi v desno. Prečimo Wagnerjevo grapo in se povzpnemo na sedelce, kjer se pred nami pokaže mogočnost Nemškega stebra, ki ga razčlenjujejo številni pomoli, ki predstavljajo posamezne stolpe. Preko njih se pne Nemška smer. Prvi stolp ima oceno II+, splezamo ga po zajedi. Sledi lažji in krajši stolp, II-. Izpostavljeno se prestopimo v levo v strmo steno. Preplezamo gladek prag, ocena III. Sledi ozek kamin, kjer stopimo v škrbino desno od raza. Naslednjih nekaj deset metrov sledi lepo plezanje, zahtevnosti III+. Pred nami je 150 metrov visok stolp, kjer je v spodnjem delu zahtevnost lažja II, sledi pa III. Manjše melišče prekoračimo v smeri rumene zajede in kmalu smo na večji gredi na desnem robu stebra. Desno opazimo gladek stolp, ki so ga poimenovali Grad. Sledimo desno na oster grebenček, ki Grad povezuje z glavnim stolpom. Preplezamo krušljive pečine, ki so pred nami, višje pa zavijemo levo na polico. Tretje zahtevnostne stopnje plezanja se ne znebimo do vrha Nemškega turnca. Najprej je ozek kamin, nato pa še strma zajeda na desni strani, ki jo pa sicer lahko obvozimo po levi strani. Smo na Nemškem turncu, kjer je tudi vpisna knjiga. Z leve strani se nam pridružijo znamenite Zlatorogove police. Ker smo se odločili za Zimmer-Jahnov izstop, nadaljujemo naprej po Nemški grapi, kjer je običajno snežišče, ki se ga da obiti po desni strani. Grapo prečimo in nad seboj vidimo t. i. Črne plošče. Pod njimi je gred, ki ji približno 100 metrov sledimo levo. Sledi gruščnati žleb, kjer je pozno v poletje še lahko sneg, Prijetno plezanje nas pripelje proti ključnemu mestu smeri. Plezamo po zajedi, III+, nato pa proti desni, kjer je zahtevnost ravno tako III. Polici posuti z drobirjem sledimo do konca, kjer je stojišče. Nad nami je rahel previs, kjer je najtežje mesto, IV-. Detajl je resnično tik pod robom Stene, kjer je treba narediti razkorak in se iztegniti do levega oprimka. Zelo zračen in izpostavljen gib, saj pod nami zazija 800-metrski prepad. Do roba Stene nas loči še približno 100 višinskih metrov, kjer je tik pod vrhom potrebno še malce poprijeti za skalo. In potem … ploščad na vrhu Stene in neznansko veselje, saj je za nami še ena smer v severni triglavski steni, Steni, ki jo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega alpinizma. Do Kredarice nas loči 45 minut hoje, lahko se pa preko snežišča s pomočjo možicev, po bližnjici, spustimo do poti, ki se pridruži sestopni poti čez Prag.

Razgledi iz Stene so bili naravnost fantastični. Divja perspektiva neokrnjene narave, njena prvinskost. A kljub tej mogočnosti, je tudi skala mestoma tako krhka, da oprimki ostajajo v rokah. Proti vrhu izstopa sem na eno skalo potrkala in zadonelo je, kot bi bila votla. Soplezalka mi je rekla, da je skala gnila kot paradajz.

Vzpon čez Steno je vsekakor veličastno dejanje, ki ga, če nismo alpinisti, opravimo v spremstvu gorskega vodnika ali dobrega prijatelja, ki je alpinist. Tipaš po golih skalah in steguješ roke za oprimki. Občutek pristnega, intimnega stika z divjo naravo so neopisljivi. In razgledi iz povsem druge perspektive fenomenalni. Bovški Gamsovec, Sovatna, Stenar, Škrlatica … res imamo lepe goré.

Višinska razlika: 800 metrov

Zahtevnost: 10 zvezdic