Uroš Prevc na svetovnem prvenstvu
V Benečiji je v soboto, 7., in nedeljo, 8. oktobra, pod okriljem UCI (Mednarodna kolesarska zveza) potekalo drugo svetovno prvenstvo v kolesarjenju na makadamu (gravel), najmlajši kolesarski disciplini, na katerem je Matej Mohorič postal svetovni prvak. Na tem svetovnem prvenstvu je v starostni kategoriji M50–54 nastopil tudi Uroš Prevc, član Športnega društva Gorenjski glas, in zasedel 74. mesto.
»V soboto je bil zame dan D. Startali smo za skupino ženske elite. Start je bil pri jezeru Lago le Bandie v bližini Treviža (Treviso). Na gravel dirkah gre na polno že takoj na začetku, kajti kasneje možnosti za premike v skupini ni prav veliko. Proga je bila dolga 136 kilometrov s 1690 metri višinske razlike. Na uvodnem delu do mesta Pieve di Soligo so bile hitrosti zelo visoke. V oblaku prahu se ne vidi prav dosti, tako da voziš malo na pamet in upaš, da kdo pred teboj ne pade – in ti čezenj. Bil sem priča kar nekaj padcem v prvih desetih kilometrih, ki pa sem se jim uspešno izognil.
Sledil je prvi prihod skozi kasnejši cilj, ki je bil hkrati vstop v prvi krog. Skupine so bile že izoblikovane. V moji skupini so prevladovali Nizozemci, Belgijci in Američani, ki so narekovali tempo in skrbeli, da ne bi kdo poskušal s kakšnim skokom. Čakali so nas trije vzponi s povprečnim naklonom 11 odstotkov (največ 22 odstotkov). Nekaj kolesarjem se je uspelo odlepiti od skupine, vendar nam je uspelo ubežnike poloviti na spustih.
Drugi prihod skozi ciljni prostor je bila priložnost, da smo prevzeli polne bidone in hrano. Drugi krog smo začeli v zelo hitrem tempu, z neprekinjenim pospeševanjem in zaviranjem, kar je botrovalo temu, da je kar nekaj kolesarjev zaostalo za nami, in kot smo kasneje videli na cilju, tudi predčasno zaključilo dirko. Na startu je bilo 106 kolesarjev, končalo pa nas je 80.
Da pa ne bi vse skupaj postalo preveč romantično, nam je organizator za zaključek pripravil še štiri peklenske klance. Po spustu s prvega klanca, približno 25 kilometrov do cilja, sem na žalost imel defekt na zadnjem plašču. S tesnilno tekočino mi je uspelo zakrpati poškodbo, vendar sem ocenil, da je tlak v gumi padel preveč in bi tvegal, da bi na prvem kamnitem odseku poškodoval še zadnji obroč in tako ostal brez uvrstitve. Po nekaj kilometrih sem se ustavil v tehnični coni, kjer se sme popravljati kolo, in saniral predrtje. Na srečo sem imel ves pribor za krpanje s seboj in sem v približno štiri milimetre dolgo zarezo vstavil t. i. črva in ponovno s tesnilno peno pod tlakom napolnil gumo tako, da sem lahko nadaljeval dirko.
Sledilo je nekaj kilometrov solo vožnje, nakar se mi je uspelo pridružiti skupini, ki je startala nekaj minut za nami. Po zadnjem vzponu, približno sedem kilometrov pred ciljem, je končno sledil spust proti cilju, tako da je bilo treba ostati zbran pri hitrosti več kot 65 km/h po ozkih kolovoznih cestah. Zadnja dva kilometra sta potekala po asfaltu. Na cilju sta me pričakala žena in sin, ki sta mi bila med dirko v veliko oporo. Razočaranje, ki je sledilo takoj po defektu, je hitro izginilo in bil sem zelo vesel, da sem uspešno pripeljal v cilj svojega prvega svetovnega prvenstva,« je Uroš Prevc opisal svoje vtise, potek tekmovanja, traso in tehnične težave, ki so ga stale boljše uvrstitve.