Matej Čujovič, v poklicu sodnik, v prostem času odličen ljubiteljski igralec / Foto: Igor Kavčič

Sodnik v službi, igralec za »gušt«

Pravnik je poklic in vrhovni sodnik njegova služba. V predstavah Loškega odra pa Mateja Čujoviča v različnih vlogah spremljamo že več kot trideset let. Na nedavnem Linhartovem srečanju je številnim dosedanjim nagradam dodal novo, že tretjega matička, tokrat za najboljšo moško vlogo Toneta Bukovca v uprizoritvi Predstava Hamleta v vasi Spodnja Mrduša.

»S svojim poklicem sem zelo zadovoljen in zelo rad ga imam. Mislim, da me prav ta kombinacija izpopolnjuje. Če bi igranje postalo moj poklic, to ne bi bil več tak 'gušt'.«

Kako je kaj tovariš Anton Bukovec, upravnik zadruge in sekretar krajevnega aktiva partije?

(Smeh) Tovariš Bukovec je zelo zadovoljen. Najbolj je ponosen na to, da je po podelitvi matička med številnimi čestitkami k njemu pristopil starejši gospod in rekel: »Čestitam. Nagrada je šla v prave roke. Dolga leta sem bil ljubiteljski igralec, pa tudi partijski sekretar.« Zelo me je nasmejal, čeprav je bil v svoji pohvali smrtno resen.

Kaj pa sveži dobitnik matička Matej Čujovič?

Matej tudi več kot teden dni po podelitvi še ni skupaj sestavil vseh občutkov. Glede nagrade za najboljšo predstavo v celoti so bili občutki zelo hitro jasni in evforični, nagrada meni za najboljšo moško vlogo pa še vedno išče svoje mesto. Nisem še povsem ozavestil, da se je to res zgodilo.

Strokovna žirija v obrazložitvi nagrade omenja vaš »nesporni odrski talent in igralsko disciplino«. Slednja najbrž izhaja tudi iz vašega sodniškega poklica?

Disciplino in red imam povsod, v gledališču, službi in doma. Sem zelo organiziran človek, sicer mi ne bi uspelo zložiti skupaj vsega, kar počnem. Tudi na Loškem odru obstajata red in organiziranost, ki pa nista prišla z menoj in vodjo gledališča Ano Babnik; to sta imela že najina predhodnika predsednik Janez Debeljak - Janče in tedanja vodja Meta Petrač. Pri tem vztrajamo, saj drugače v ljubiteljskem gledališču ne gre. Upoštevamo različne želje pri organizaciji in izvedbi predstav, a brez reda in odgovornosti vseh nas bi težko delovali na tako visokem nivoju.

To se odraža tudi na odru, v predstavi vas je kar 13 igralk in igralcev in vam uspe delovati kot ena celota ...

To se je poklopilo tudi z režiserjem Dejanom Spasićem, ki ima izjemen smisel za skupinsko igro. Z igralci manjših vlog, ki niso ves čas na odru in nimajo toliko besedila, kot ga imamo nekateri, se je ukvarjal ravno toliko kot z nami ali pa morda še bolj. Zdelo se mu je zelo pomembno, da množica igralcev na odru deluje, da vsak izmed nas vsako sekundo točno ve, kaj dela. Ni naključij. Režiser predstave ni gradil na glavnih likih, ki bi se jim prilagajali vsi drugi, delal je ravno obratno, zrežiral je vse tisto, kar je naokoli, in na koncu v to umestil glavne like. Srečno roko smo imeli tudi pri sestavi igralske ekipe. Med njimi so popolni začetniki, taki z malo izkušnjami in zelo izkušeni igralci. A na odru delujemo kot celota.

Srečno roko ste imeli tudi z izborom besedila, mar ne?

Besedilo smo izbirali kar nekaj časa. Ko ga je režiser predlagal, sva z Ano najprej menila, da to ne bo za nas. Prebrali smo še nekaj besedil in se že skoraj odločili za nekaj drugega ... Zdaj je sicer lahko biti pameten za nazaj, a takrat — tri, štiri leta nazaj – nekako nisva videla, kako bi sploh lahko sestavili tako veliko igralsko ekipo. Na srečo smo se nazadnje le odločili za »Hamleta«.

S predstavo vam je uspelo že poleti na 5. Mednarodnem gledališkem festivalu Takovske cveti v srbskem Gornjem Milanovcu, kjer ste odnesli skoraj vse nagrade.

Našo predstavo za ta festival je izbral selektor na podlagi videoposnetka in moram reči, da je bil Gornji Milanovac res čudovita izkušnja. Tako spoštljivega odnosa do gledališča nisem srečal še nikjer. Kritik spremlja celoten festival. Ko smo po predstavi sedeli na večerji, je v nekem trenutku (tri ure po koncu predstave) za mizo vstal festivalski direktor in dejal: »Stop, izašla je kritika.« (Izšla je ocena.) Ter jo na glas prebral. Bila je odlična, saj je poleg ocene režije in igre vsebovala tudi razlago političnega ozadja, v katerem je Brešan komedijo napisal, ter kontekst, v katerega smo jo umestili mi.

V zadnjih treh letih ste za igre in igralske dosežke na Loški oder prinesli sedem matičkov. Lanski za vlogo Pacarela v predstavi Strasti, laži in maček v žaklju vas je še posebno ganil …

To je res. Zato je bilo več razlogov. Predlani sva z Bojanom Trampušem dobila matička za igralski tandem in res si nisva mislila, da bova naslednje leto dobila vsak svojega. Na razglasitvi je prvega dobil Bojan in sem si rekel: to je to, imamo ga. Nakar je bil podeljen še en matiček in šele zadnji meni. Poleg tega je predstava živela in preživela v času izrednih razmer in je bila na neki način naša terapija, da smo gledališče srečno pripeljali skozi obdobje korone – bilo je zelo čustveno. In ne nazadnje je šlo za predelavo klasičnega teksta, v katerem je vsak igralec v svoj lik dal nekaj svojega. Sam sem v tako imenovani francoski prizor vključil francoski jezik – Bojan je sproti prevajal – in nekaj opernega petja, saj sem velik ljubitelj opere. Ko so prebrali, da briljantno prehajam iz francoščine v slovenščino in da sem navdušil z opernim petjem, je bila mera čustev polna. Sanje so se tisti trenutek uresničile in nagrado sem sprejel res ganjen. Letos sem se bolje držal. (smeh)

Kakšen je vaš pogled naprej? Vsakoletne nagrade najbrž povečujejo pričakovanja. Kaj je torej tisto, kar bo zadovoljilo tako vas kot gledališko ekipo?

Nagrade so sicer nekaj lepega, a nam nalagajo veliko odgovornost. Ljudje pričakujejo, da boš vedno vsaj tako dober, če ne še boljši. Zelo težko je ta nivo ne le obdržati, ampak iz njega narediti še kaj več. Zato se vsi skupaj trudimo delati predstave, ki so drugačne, v katerih sami raziskujemo, a so obenem zanimive za ljudi. Hočemo biti drugačni, a ne preveč ekstravagantni, saj smo ljubiteljsko gledališče, ki ima posebno poslanstvo.

Ali v to drugačnost sodi tudi vaša nova predstava Agata Visoška, katere premiera bo prihodnji teden?

Na vsak način. Gre za avtorsko besedilo Tatjane Peršuh, ki predstavo tudi režira. Zgodba se dogaja na predvečer sojenja Agati, ko se sodniki srečajo in pogovarjajo o primeru in čarovništvu. Predstava je aktualna v današnjem času, saj vključuje tudi, katere čarovnice preganjamo danes in kdo sploh so čarovnice tega časa. Mislim, da bo predstava na trenutke koga tudi šokirala. A temu služi gledališče.

Kako vam uspe združevati gledališče, sodniške obveznosti in polno življenje v družini s tremi najstniki, tudi vaš dan ima le 24 ur?

Še dobro, da jih ima samo toliko in ne več. Doma nam nekako uspe, dogovorimo se za teden dni vnaprej in se potem tem načrtom dnevno prilagajamo.

Ste šolani pravnik, vrhovni sodnik, a tudi odličen ljubiteljski igralec. Vam je bilo kdaj žal, da se v času študija niste odločili drugače?

Ničesar ne bi spremenil. S svojim poklicem sem zelo zadovoljen in zelo rad ga imam.

Ste prepričani?

Vztrajam. Mislim, da me prav ta kombinacija izpopolnjuje. Če bi igranje postalo moj poklic, to ne bi bil več tak »gušt«. Že res, da ogromno časa in energije vložim v gledališče, a mi tega ni treba. Vsak dan se lahko odločim in se s tem neham ukvarjati. Če je enkrat igralstvo tvoj poklic, nanj gledaš drugače. Zagotovo tudi profesionalni igralci v svojem poklicu uživajo, a je drugače.

Igralstvo je zame hobi. Če hočeš biti dober sodnik, moraš biti vpet v družbo. Da je sodnik neodvisen, še ne pomeni, da ni del družbe, da je od nje »odklopljen«. Sodnik mora biti vtkan v družbo, se udeleževati tako zasebnih kot javnih srečanj, hoditi mora na koncerte, zabave, skratka početi vse, kar počno drugi ljudje. Nekateri se v družbo vključujejo prek športnih aktivnosti, nekaterim izmed nas so bližje kulturne dejavnosti.

Vaši večeri so tako pogosto namenjeni vajam v gledališču. Lokalni duhovitež bi poniglavo sklepal, da je tu vzrok za kakšen sodni zaostanek, še posebno v času pred gledališko premiero …

Seveda ne. Povedal sem, da sem zelo organiziran človek, in kolegi vedo, da sodnih zaostankov nikoli nisem imel in jih še vedno nimam. Imamo vsak svoj ritem in tempo pri delu. Sam vstajam zgodaj. Najboljše sodbe napišem med 5. in 8. uro zjutraj, takrat mi možgani za pisanje najbolje delujejo.

Omenjali ste tudi družabno življenje. Menda nekaj časa po vsaki premieri sodelujočo gledališko ekipo povabite k sebi domov na zabavo?

Dogodku se uradno reče Predsedniška večerja. Zelo rad kuham in takrat pripravim večerjo, ki je povezana s predstavo. V vabilo predpišem tudi »dress code« (primerno obleko), ki je prav tako povezana s predstavo. Teatrski kolegi so pri tem zelo iznajdljivi. Hamleta smo počastili s kronami na glavah in seveda svinjino, kakršno v predstavi je tovariš Bukovec.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Žirovnica / sobota, 23. november 2019 / 15:05

Obnova korita iz participatornega proračuna

Breznica – Občina Žirovnica je za leto 2020 prvič uvedla participatorni proračun. To pomeni, da o porabi določenega dela denarja – tokrat deset tisoč evrov – odločajo občani. K zbiranju predlogov s...

Objavljeno na isti dan


Splošno / četrtek, 13. december 2007 / 07:00

Za učence klavirja

V začetku decembra je bil v kapeli Puštalskega gradu koncert, na katerem so predstavili novo zbirko edicij slovenskih skladateljev Slovenski skladatelji mladim pianistom. Izbor skladb, ki...

Šport / četrtek, 13. december 2007 / 07:00

Pokljuka gosti biatlonce

Na Pokljuki so se danes začele tekme svetovnega pokala v biatlonu. Za začetek je zmagal Norvežan Svendsen. Pohvale organizatorjem.

Šport / četrtek, 13. december 2007 / 07:00

Prva zmaga v karieri Rusinje Jurjeve

Žensko posamično preizkušnjo na 15 kilometrov je dobila Rusinja Ekaterina Jurjeva. Teja Gregorin na 18. mestu.

Šport / četrtek, 13. december 2007 / 07:00

Zmagal naslednik Bjoerndalna

Posamično tekmo pri moških je dobil 22-letni Norvežan Emil Hegle Svendsen. Zmagal je prvič v karieri in prvič na tekmi zadel vseh dvajset strelov. V točkah tudi Klemen Bauer.

Gorenja vas-Poljane / četrtek, 13. december 2007 / 07:00

Srečni trinajsti otroci

V občini Gorenja vas-Poljane je danes še šesterica, ki so se rodili kot trinajsti otrok. Ni potrebno posebej poudarjati, da jih je vedno manj, saj se le malo staršev odloča za pet, šest otrok, do trin...