Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (13. del)
Da, draga
Pred menoj so se odprla vrata dvigala. Visok mlajši moški je pozdravil in me povabil, naj vstopim. Ker sem ob njem zagledal mlajšo najstniško Evo, sem se pošalil: »Seveda, če se gospodična strinja. Saj veste, da imajo ženske vedno odločilno besedo?« Dahnila je polglasni: »Izvolite.«
Med vožnjo navzdol mi je pojasnil, da mu je znano vse o tej življenjski resnici: »Ob kakšnem dogodku najprej povem svoje glasno in jasno. Žena me posluša in odgovori nekaj obratnega. Izkušnja pove, da je ob tem pametno reči: 'Da, draga. Tako je, kot praviš.'«
To me spominja na osebno izkušnjo iz preteklosti, ko sem spoznal, da je najboljše pritrditi partnerki z: »Da, draga.« V začetku jo je to razjezilo, kmalu pa vedno spravilo v dobro voljo in smeh …
Svetloba v bližini
Po moji »temni noči« sem, preden sem odšel iz doma upokojencev, želel na željo hčerk poiskati Evo, ki bo bdela nad menoj, to je »ob ali nad bolnikom«. Vedel sem, da je tri moje pokojne znance obiskovala že sloveča Eva. Njihove soproge sem prosil za pojasnilo, kako je bilo pri njih. Vse tri so jo priporočile.
Brez razmišljanja sem jo poklical in prosil, da me uvrsti kot četrtega v vrsto. Šele tedaj sem se ustrašil, da sem se morda nevljudno obnašal. Kot svetlobo iz teme sem zaslišal glasen smeh: »Saj vas poznam. Seveda bom prišla.« Ko sem začuden povedal, da se je ne spominjam, je pojasnila, da me pozna kot novinarja iz časopisa.
Povedala mi je, da ni medicinska sestra. Ker pa obvladuje skrivnosti računalnika in pametnega telefona, mi je po moji »temni noči« kot negovalka omogočila vrnitev v življenje. Pomenila mi je svetlobo iz bližine.