Beograd za tujce

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. oktober 2023 / 21:03

»Za babico Persido sem izvedel po naključju. Nisem je posebej iskal, prej bi rekel, da je ona našla mene. Nanjo sem naletel v eni od trhlih čuburskih hišic, ki so se stisnjene k novim trinadstropnicam ponosno ohranile v starih načrtih beograjskih urbanistov. Babica Persida je živela skromno in nobeden od njenih preprostih sosedov ni niti slutil, da je prav ona kraljica Beograda. Ko sem jo spoznal, tega nisem bil pripravljen verjeti niti sam. Bil sem neizobražen, tujec v prestolnici, in predolgo sem se držal zdrave pameti in logike večine zgodb o Beogradu. Persida je bila skorajda negibna starka, priklenjena na posteljo, brez svojcev. Nekoč je bila mama, imela je sina in hčerko, vendar sta jo sredi devetdesetih let zapustila in se za vselej odselila v nove svetove. Ob koncu stoletja je s hudo skrivljeno hrbtenico obležala v postelji in pogosto padala v omedlevice, ki bi jo lahko vsak hip odpeljale s tega sveta. Ker je težko vstala, je le redko zapustila svoje cvetoče dvorišče, in to je bil razlog, da se je začela oglašati v pogovorne oddaje številnih radijskih postaj. Vključila se je tudi v nočni program, ki sem ga vodil na neki lokalni postaji, ker je bila prepričana, da je varna le, dokler je na telefonski zvezi in govori v živo. Izdajala se je za zapuščeno in pozabljeno starko. Zdelo se je, da bi naredila vse, da bi v gluhi noči kar najdlje ostala v programu. Ni ji bilo pomembno, kaj je tema oddaje, niti to, kaj se od nje pričakuje, da bo rekla. Iz noči v noč sva se pogovarjala o zapuščenih živalih, izseljencih, alkoholikih, homoseksualcih, in babica Persida se je zanašala na to, da bo vsaj kdo z radia poklical rešilca, če je bo zmanjkalo, medtem ko je v programu. Tako je vsaj trdila na začetku, vsi v studiu pa smo mislili, da je navadna osamljena starka. A da je mnogo več kot to, sem izvedel, ko me je prvič povabila k sebi domov.« (str. 98–99)

Konec junija sem bil po dolgem času spet enkrat v Beogradu, a žal le za nekaj dni. Mesto je name naredilo izjemen vtis. Po vrnitvi sem v eni ljubljanskih knjigarn zagledal to knjigo. Beograd za tujce – torej tudi zame, sem pomislil in si knjigo kupil. Že v knjigarni sem videl, da to ni turistični vodič, ampak »prava« literatura. Ko sem knjigo prebral, pa se mi je razkrilo, da je avtor pisec imenitnih, res enkratnih zgodb. Deset jih je, zgodijo se v časovnem razponu zadnjih petsto let. V njih se ti razkrije, česar kot turist ne moreš videti, kot tujec (kar je lahko vsak) pa lahko v sebi podoživiš neki drugačni, totalno odštekani Beograd …