Usodna novica

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. oktober 2023 / 09:37

Z menoj so počeli, kar so hoteli, 1. del

Po marsikateri zgodbi, ki jo slišim, se vprašam, kako so lahko tisti, ki jih je življenje spravilo na kolena, sploh zdržali. Kako so preživeli v aktualnem času, ko o tem, da je ''treba malo potrpeti'', sploh ne govorimo več ...

Citi ni bilo nerodno prositi za krožnik juhe, ko je prišla na obisk. »Že od včeraj nisem nič jedla,« je rekla. Njena zgodba me je zelo pretresla. Nesreče so se kar lepile nanjo.

»Odraščala sem v družini, kjer smo se dobro razumeli. Nihče ni omenjal, da se lahko v življenju dogajajo tudi hude reči. Bila sem brezskrbna, vesela in zadovoljna. Enkrat samkrat mi je rekla mama, da je včasih bolje molčati, ker to, kar je slabo, tako in tako hitro mine. Rovarjenja s strani bodoče tašče so se začela že pred poroko, pa zato nisem vedela. V naši vasi sva živeli dve, ki sva imeli enako ime in priimek. S soimenjakinjo sva se zelo razlikovali: ona je imela nezakonskega otroka, jaz ne. Bila sem čisto povprečno dekle, ki se je po končani srednji šoli zaposlilo, srečalo fanta in se zaljubilo vanj. Po spletu okoliščin pa je fantova mama nekje izvedela, da ima 'neka Cita' nezakonskega otroka. Doma je naredila celo 'štalo'. Ker je imel fant obrt, ga je prisilila, da je lastništvo prepisal nanjo z izgovorom, da se 'bogastva' ne bo prilastil nek pankrt. Fant me je imel zelo rad, o tem dogodku mi je pripovedoval šele kasneje, po poroki.

Na začetku je bil najin zakon zelo lep. Rodila sta se nama sinova, pustila sem službo, da sem mu pomagala v delavnici. Tudi pri težjih fizičnih delih. Zgradila sva hišo, kar ni bilo težko, saj je bila obrt zelo donosna. Vsak mesec sem dobila dostojno plačo. Ko sem si zaželela nov avto, mi ga je kupil. O denarju se več kot toliko nisva nikoli pogovarjala. Že od doma sem bila navajena varčnosti, imela sem občutek, da tudi mož ve, da se prigaranega denarja ne meče z lopato skozi okno.

Sem in tja sva se seveda tudi sprla. Sledil je tih teden, a sva se zmeraj pobotala. Potem pa sem ugotovila, da pije. Ne toliko, da bi se valjal po tleh, a dovolj, da je postal v delavnici sam sebi nevaren. Bolj ko sem ga spraševala o razlogih, bolj me je zavračal. Potem pa me je nekoč poklicala tašča in rekla, da se bo za nekaj časa preselila k nam, da bo naredila red, ker ga jaz ne znam. Začudeno sem strmela vanjo. Kakšen red? Kaj se ji meša?

Čez kakšen teden jo je pripeljal svak. Hitro sem opazila, da je to storil proti svoji volji. Ko je razložil kovčke in potovalke, me je le potrepljal po rami, rekel pa ni nič.

Tašča je sledila možu na vsakem koraku. Večkrat dnevno je praznila skrite kotičke, kjer je hranil viljamovko. Pil je samo to, nič drugega. V delavnici mu je stala za ritjo, komandirala je tudi dva delavca, ki sta bila, po njenem, prepočasna pri delu. Če ji ni bilo kaj prav, je domov napodila tudi mene. Drži, mož je čez dan res nehal piti, je pa obilo nadoknadil ponoči. Redkokdaj je noč prespal v postelji. Ko ga je tašča pri zajtrku videla, kakšen je, je napadla mene, da sem mu zlivala alkohol v usta.

Bila sem tako vzgojena, da sem pred starejšimi spoštljivo molčala, pred taščo pa sploh! Če sva se pred njenim prihodom z možem še kdaj pogovarjala, se pod njeno komando nisva več. Pogosto me je zmerjala, poniževala in me spraševala, da so vsi slišali, kam sem skrila svojega pankrta. Njene besede so me prizadele v dno srca. Vedela sem, da tudi ona ve, da je to otrok soimenjakinje, da me hoče le ponižati in prizadeti, a se nisem zmogla in ne znala postaviti zase. Na njeno zahtevo mi je računovodkinja prepolovila plačo. Ko sem moža vprašala, zakaj, je le skomignil z rameni. Spoznanje, da živim s popolnim tujcem, ki ga ima lastna mati popolnoma v oblasti, je bilo šokantno. Potem mi je tudi sam začel govoriti, da sem kurba. Tako kot ona. Kurba gor, kurba dol. 'Kaj sem mislil, da sem se poročil s kurbo?'

Mož je vedno bolj pil, tašča je imela vedno več besede. Potem so mi sosedje začeli nositi na ušesa, da je pil, ko je bil še zelo mlad. Le da je skrival. Začela sem dvomiti o lastni pameti: kako je mogoče, da tega nisem opazila? Še dobro, da sta bila sinova v internatu, da jima je bilo prizaneseno z domačimi razmerami. Slaba tolažba! Tudi onadva sta bila vsakič, ko sta prišla domov, deležna izčrpnih novic, tako s strani tašče kot prijateljev. Cela vas se je naslajala nad našimi domačimi razmerami. Malo iz privoščljivosti, malo pa iz škodoželjnosti, saj nam je vrsto let po finančni plati dobro šlo.

V želji, da bi imela moža tudi ponoči pod nadzorom, mi je tašča ukazala, naj se preselim v sobo za goste. Kaj sem hotela? Za ljubi mir sem naredila tudi to. Govorice o nasilju nad mano so prišle na ušesa tudi mojim domačim. Potem so še oni pritiskali name. Oče mi je govoril, naj se ločim, naj zahtevam nujni delež, naj se odselim drugam. Ko sem to omenila možu, me je prvič, kar sva bila skupaj, natepel. Tašča je pri kosilu, ko sem vsa podpluta in krvava sedla za mizo, da bi pojedla vsaj juho, dejala, da je bilo tako prav. Da bi me moral začeti tepsti že, ko sem prišla k hiši. Pa da si niti slanega kropa ne zaslužim.

Zmerjanja sem bila deležna tudi v delavnici. Ker nisem več zmogla težkih opravil, me je mož napadel kar pred delavcema. Gledala sta v tla in molčala. Vedela sem, kje ima skrit denar. Začela sem si ga prilaščati. Malo tu in malo tam. Ni opazil. Toliko je moj kot njegov, sem si govorila. Če bom šla od hiše, bom od nečesa morala živeti, sem si rekla.

Računala sem, da moram do upokojitve potrpeti le še malo več kot pet let. Ko sem šla nekoč na pregled in poseg na ginekologijo v Kranju, sem stopila še do računovodkinje, da mi izračuna, koliko let mi manjka do trenutka upokojitve, ki sem se ga iskreno veselila. Mislila sem, da me bo kap, ko mi je povedala, da so takrat, ko je prišla k hiši tašča, zame nehali plačevati prispevke ...«

(Konec prihodnjič)