Igramo eden za drugega

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 30. september 2023 / 13:05

Aljoša Ternovšek, Štajerec iz Ljubljane, je član igralskega ansambla Prešernovega gledališča od leta 2011. V teh letih je nanizal več prepoznavnih odrskih likov, pred nedavnim pa je prejel nagrado julija za vlogo Petra v predstavi Deževen dan v Gurlitschu.

Štajerc v Ljubljani je sicer znana Partljičeva komedija, hkrati pa je tudi oznaka za vse, ki ste se iz rodne Štajerske preselili – recimo na delo – v Ljubljano. Kaj je potem Štajerec v Kranju?

Ta Štajerec je v bistvu razseljen. Sem iz Maribora, živim v Ljubljani, delam v Kranju, žena Lada pa je iz Zadra. Pravzaprav imam štiri lokacije, okrog katerih redno krožim, k tem pa lahko dodam še Zagreb. Moja dnevna migracija je v Kranj, a redno vzdržujem tudi obiske vseh drugih lokacij, ki so prav tako moj dom.

Vaš prvi stalni angažma je bil v Mestnem gledališču ljubljanskem, nato ste bili nekaj let v Mestnem gledališču Ptuj, da bi leta 2011 prišli v Prešernovo gledališče, ki se je v tem tisočletju začelo uveljavljati tako v slovenskem prostoru kot širše. Ste takrat morda pomislili, da boste spet igrali v provinci?

S tem nikoli nisem imel težav, konec koncev sem iz MGL šel na Ptuj in bil tam edini zaposleni igralec. Vedno mi je bilo fino delati v nekem novem okolju, v katerem sem imel možnost razvoja. V MGL bi lahko vedril do konca življenja, imel sem službo za nedoločen čas, a sem vendarle želel nekaj več. Šel sem na Ptuj, kjer sem deloval v času gledališkega razcveta, imeli smo štiri premiere in po dvesto ponovitev na sezono. Ko je prišel čas za slovo od Ptuja, sem bil nekaj časa na svobodi, potem pa se je ponudila priložnost za Kranj.

Kaj vas je tvorej vodilo pri odločitvi, da ste se pridružili kranjskemu igralskemu ansamblu?

To, da se v Kranju dobro dela in da ima gledališče odlično igralsko ekipo. Kot sem dejal ob podelitvi julije, si v tem trenutku ne želim v nobeno drugo gledališče, zato ker mislim, da takega vzdušja in take energije ni v nobenem slovenskem gledališču. Za to dam roko v ogenj. Poleg tega pa so mi bližje manjše ekipe, ki pomenijo tudi eno tako malo »intimno« organizacijo. Seveda pride tudi do medsebojnih trenj, a v našem gledališču se nimaš kam umakniti. Nas ni štirideset in več, kot na primer v ljubljanski Drami, kjer se pač ne družiš z vsemi – in kaj potem. Tu ni tega izhoda, bega, umika, zato pa se iz dneva v dan učimo strpnosti. Zdi se mi, da kar dobro uravnavamo medosebne odnose.

Hkrati pa v vsaki predstavi vsi eden za drugega dajemo vse od sebe. Ko eden od nas dobi priložnost, ga v tem absolutno vsi podpremo. To se odraža tudi v predstavah in rezultatih, ki jih dosegamo. Pa tu ne gre samo za nagrade, ampak za naše predstave nasploh.

Sicer pa se je tistega leta zgodilo res veliko. Dobil sem sina, treba je bilo kupiti stanovanje, služba v Kranju ... Same lepe stvari.

Tudi gostujoči režiserji skorajda brez izjeme radi potrdijo, da je v Prešernovem gledališču res lepo delati ...

O tem govorim, da vedno delamo po svojih najboljših močeh, kar opažajo tudi režiserji in drugi gostujoči sodelavci pri predstavah. Seveda kdaj kakšna predstava tudi ne uspe najbolj, a nikoli zato, ker se nekomu od igralcev ne bi dalo.

Že leto, dve po prihodu ste s soigralci v predstavi 25.671 o izbrisanih trkali na vest občinstva. Kako se spominjate predstave?

Predstava ima posebno mesto v mojem življenju, saj je imela kar močan vpliv na takratno družbeno realnost. Ogromno se je pisalo o izbrisanih prav zaradi te predstave, sprožena je bila celo ideja za spomenik izbrisanim, pa ni »šlo skozi«.

Vsaka predstava je bila konkreten dogodek, na Poljskem, Slovaškem, po vseh republikah bivše države in seveda po Sloveniji. Res je bila direktna in neizprosna, nihče ni mogel ostati hladen, pa naj je razmišljal v eno ali drugo smer. Predstava nam je kot gledališču tudi odprla veliko vrat, ki so še danes odprta za nas. Na neki način nas je postavila na zemljevid dobrih gledališč iz tega dela Evrope.

Na predstave v Kranj prihaja tudi vedno več gledalcev iz Ljubljane. Nekoč se je zdelo, da je iz glavnega mesta v Kranj dlje kot v obratni smeri.

Ko smo na Borštnikovem srečanju pred petimi leti dobili skupinsko nagrado za uprizoritev Naš razred, je nekdo napisal, da je kranjsko gledališče najbolj podcenjeno gledališče v Sloveniji, s čemer sem se še kako strinjal. Mislim, da je zdaj drugače. Vse pogosteje vidim v dvorani gledališke kolege, ki nas prihajajo gledat. Zadnja leta ne mine več Borštnikovo srečanje brez naše predstave, s slovenskim besedilom smo vselej prisotni na domačem Tednu slovenske drame, dobivamo nagrade na mednarodnih festivalih, precej gostujemo. Vse to je rezultat deset in več let dobrega dela.

Ko vas spremljam v predstavah, imam vedno znova občutek, da lik, ki ga igrate, premislite do potankosti, in ne zgolj kot vlogo, ki jo imate odigrati. Kako pristopate k posameznim vlogam?

Vedno razmišljam tako o liku kot o celoti predstave. Zanima me predvsem, kaj bomo skupaj naredili, kaj skozi predstavo sporočili in kaj v tej celoti predstavlja moja vloga. Postavim se pred vprašanje, kaj moram iz te vloge dobiti, da lahko deluje celota. Če gre za Petra iz predstave Deževen dan v Gurlitschu, mora ta biti slabič, a vseeno človek iz krvi in mesa. Nismo vsi dobri niti slabi. Trudil sem se liku vdahniti neko življenjskost.

Rad imam, da z vlogo rasteš zlagoma do premiere, a vedno ne gre tako. Pri Gurlitschu je bil študij zelo kratek. Za ta zahtevni zalogaj smo imeli zelo malo časa in na koncu je celota tako rekoč v trenutku skočila skupaj. Z režiserjem Sebastijanom Horvatom se poznava od Srednje šole naprej in Gurlitsch je bil najina 15 skupna profesionalna predstava. Iz mene zna potegniti nekaj, česar doslej še ni videl, jaz sam pa tudi ne.

So vam vloge in z njimi predstave, ki so vsebinsko povezane z aktualnim časom in prostorom, bližje? Menite, da mora biti gledališče tosmerno angažirano?

Gledališče je prav to. Če ne odslikava trenutka, v katerem živimo, potem nima smisla. Pri tem ne mislim samo na politiko, gre tudi za medsebojne odnose, ki se spreminjajo zaradi sistema, v katerem živimo. Vsaka predstava mora odslikavati sedanjost in komunicirati z njo. Predstava, ki ne komunicira s sedanjostjo, je dolgočasna, vsaj meni. Tudi ko gre za klasično besedilo, mora režiser v njem znati poiskati tisto, kar korespondira s sedanjostjo.

Kaj igralcu v majhnem repertoarnem gledališču, kjer vsako leto igra v vsaj treh od petih predstav, lahko da ustvarjalni zagon?

Vedno, kadar pride do krize, se spomnim konca srednje šole in sprejemnih izpitov na akademiji. Na gimnaziji mi je bila igra hobi, ko sem naredil sprejemne izpite na akademiji, pa sem se v trenutku zavedal, da je moj hobi postal moj način življenja. Ko pride do krize, si vedno rečem, daj, spomni se, stari moj, kako smo uživali, ko smo v šolskih letih delali predstave. In se spomnim te ljubezni do gledališča. Ta je kot cvet, ki ga vseskozi zalivam, ko začne malo veneti, ga spet zalijem, poduham in grem naprej.

Več let ste bili kolumnist časnika Večer in lani je izšla tudi knjiga vaših kolumn, ki je bila za vas posebno presenečenje ...

Z očetom že leta in leta tekmujeva, kdo bo koga bolj presenetil ali pa nahecal. Tokrat je to povezano z dogodkom, ko sva midva z Lado in njunimi najboljšimi prijatelji presenetila moje starše za zlato poroko. Ničesar nista vedela, mislila sta, da samo prideva na obisk, jaz pa sem jima zavezal oči in ju peljal na praznovanje. Točno vem, da je oče naslednji dan začel razmišljati, kaj bo on meni naredil za mojo petdesetletnico. In se je zgodila knjiga, katere iniciator je bil on. Dogovoril se je z založbo, Večer je odstopil kolumne in jaz nisem mogel verjeti, ko sem knjigo držal v rokah.

Kot priljubljeni voditelj televizijskega kviza Vem vselej na koncu opozorite ljudi, naj mislijo s svojo glavo.

Ker bi bilo fino, če bi bilo res tako. Ampak to je dvorezen meč; lahko nekdo misli s svojo glavo, pa je to lahko hudo slabo za druge ljudi, zato je prvi del: pazite nase in na druge; in nato sledi: in mislite s svojo glavo.

Igralci običajno, še zlasti čez poletje, zunaj gledališke sezone posnamete kakšen film, nadaljevanko. Tudi vi ste jih nekaj posneli. Je kaj novega v načrtu?

Pri nas ne tem področju je, kot je. Snema se malo, da prideš zraven, je včasih treba imeti tudi nekaj sreče. Sam ne hodim trkat na vrata režiserjev, seveda pa bi želel več snemati, ker obožujem film tudi kot medij. Moje povprečje je en film na sedem let. Mislim, da je ravno letos minilo toliko od mojega zadnjega Slovenija, Avstralija in jutri ves svet.

Na kranjskem odru vas bomo videli januarja v predstavi Harun in morje zgodb z režiserko Ivano Djilas. Že razmišljate na to temo?

Čez poletje sem že prebral to knjigo Salmana Rushdieja in sem navdušen. To je pravljica za otroke in odrasle od 10 do 99 let. Nisem še dobil dramatizacije, tako da še ne vem, kako bo vse skupaj videti niti kako se bo režiserka lotila tega besedila. Mislim, da bo kar izziv to deželo z vsemi pravljičnimi liki postaviti na oder. Komaj čakam in se že veselim vaj.