Mirna območja v parku

Mirna območja so osrčje narave, ki potrebuje naravni ritem. V Triglavskem narodnem parku so jih vzpostavili za divjega petelina, belko, ruševca, gamsa, planinskega orla in soško postrv ter aktivna visoka barja. Dostop do njih je delno omejen, predvsem pa obiskovalce usmerja na uporabo označenih poti.

Rudno polje – Triglavski narodni park je eno najbolj raznolikih in bogatih območij narave v Sloveniji in Evropi. To se odraža tudi v vse večjem obisku parka, kar še posebej vpliva na življenjski prostor redkih in zavarovanih živalskih ter rastlinskih vrst in habitatnih tipov.

»Če želimo ohraniti bogastvo slovenske narave, je pomembno prilagajanje naših navad kot obiskovalcev, da bomo na edini nacionalni park lahko ponosni tudi v prihodnje,« poudarja Andrej Arih, vodja projekta VrH Julijcev, ki ga skupaj s partnerji izvaja javni zavod Triglavski narodni park (TNP).

V okviru projekta so tako v parku pred časom skupaj s strokovnimi organizacijami s področij gozdarstva, kmetijstva, planinstva in varstva narave ter lastniki zemljišč opredelili tako imenovana mirna območja, kjer so človekove dejavnosti časovno, prostorsko in po načinu izvajanja prilagojene tako, da predstavljajo čim manjšo motnjo v naravnem okolju.

Posebej pomembna za varstvo narave

»Mirna območja so tisti deli narave narodnega parka, ki so izjemnega pomena za varstvo živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov in na katerih so obiskovanje, kot je hoja zunaj utrjenih in označenih poti, planinstvo in različne dejavnosti, kot so zračni promet, turno smučanje, jadralno padalstvo, fotolov, kolesarstvo, gozdarstvo, kmetijstvo, časovno in prostorsko prilagojene tako, da so motnje čim manjše. V TNP so mirna območja vzpostavili za divjega petelina, belko, ruševca, gamsa, planinskega orla in soško postrv ter aktivna visoka barja,« našteva.

Plahi divji petelin

»«Rudno polje je 'epicenter' pokljuške obiskanosti in logistike, obenem pa po naključju tudi eden najboljših življenjskih prostorov za divjega petelina. Ta ne more izbirati, kje bo živel, ker je v Sloveniji vezan na primeren gozd, ki ga v Sloveniji najde na 1400 in 1500 metrih nad morjem, to pa je ravno plato Pokljuke. Je plaha vrsta, ki se ne more navaditi na prisotnost človeka,« je pojasnil Tomaž Mihelič, varstveni ornitolog Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.

Telemetrični podatki spremljanja ogroženega divjega petelina na Pokljuki tako kažejo, da se pozimi ob sončnih dnevih, ko je veliko obiskovalcev, divji petelin premika petkrat več kot običajno, ko lahko tudi teden dni preživi na drevesu. To zanj pomeni veliko izgubo energije in posledično predstavlja večjo nevarnost, da težkih zimskih razmer ne bo preživel, je o tem, kako ljudje z obiskom vplivamo na živali, razložil.

Omejiti razpršeni obisk

Umeščati mirne cone prav tu je bil zato velik izziv, še pravi. »Omejili smo motorna vozila in kolesarje, nismo pa želeli posegati v utečene poti obiskovalcev; motnja, ki jo povzroči pohodnik, ki se petelinu približuje počasi, je manjša, saj ima ptica več časa za umik, ki je posledično zanjo manj stresen. Seveda si ne želimo razpršenega obiska po brezpotjih, sploh pozimi, zato obiskovalce usmerjamo na označene poti. Če bomo pravila upoštevali, bomo lahko tudi na tako obremenjenih območjih, kot je Pokljuka, divjega petelina obdržali.«

In zakaj ravno divji petelin? »Naravovarstvo pri svojem delu pogosto uporablja tako imenovane krovne in indikatorske vrste, to so tiste vrste, ki s svojo prisotnostjo pokažejo, kakšno je stanje v določenem življenjskem prostoru. Osredotočanje na to vrsto nam da zagotovilo, da bodo tudi ostale vrste funkcionirale dobro. In ptiči imajo prav takšno vlogo. Pri divjem petelinu gre za vrsto, pri kateri mora biti za to, da preživi, izpolnjenih veliko pogojev. Če bomo torej zaščitili divjega petelina, bo to na Pokljuki omogočalo tudi preživetje celi vrsti drugih živali, ne le divjemu petelinu in pticam.«

Obiskovalce usmerjajo na urejene poti

Nina Alič, strokovna sodelavka Javnega zavoda TNP, je pojasnila, da so mirna območja označena s posebnimi tablicami, ki obiskovalce usmerjajo, da avtomobile puščajo na urejenih parkiriščih in za hojo uporabljajo le planinske poti. Na označenih gozdnih cestah je promet dovoljen samo lastnikom zemljišč in je časovno prilagojen. Takšna mirna območja prepoznamo po cestnih zapornicah. Za obiskovalce to pomeni, da parkirajo na urejenih parkiriščih in uporabljajo označene planinske poti.

Martin Šolar, podpredsednik Planinske zveze Slovenije, pa dodaja, da tudi Planinska zveza Slovenije kot edina množična planinska organizacija spodbuja k odgovornemu obiskovanju gora tako pri svojih članih kot tudi širše. »Obiskovalce usmerjamo na hojo po označenih poteh, PZS spodbuja, da iz doline na višine hodimo peš in čim več uporabljamo javni prevoz. Veseli nas, da Triglavski narodni park, lokalne skupnosti in turistične organizacije v Julijskih Alpah povečujejo javni promet, še posebej v poletni sezoni.«