Vznemirljive zgodbe preteklosti

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / torek, 26. september 2023 / 11:44

Restavrator Rok Valjavec živi v Britofu pri Kranju. Odraščal je v Tupaličah, po domače pr' Zamud. Posebej je ponosen ravno na hišno ime ter da iz njegove rodbine izhaja oče pomembnega literarnega ustvarjalca izpod Storžiča Matije Valjavca.

Ko se pripeljete na dvorišče Roka Valjavca v Britofu, se lahko zgodi, da ostanete brez besed. Hišo obnavlja, vendar jo spretno kombinira s starinami, elementi preteklosti, kot sta to recimo Matevžovčev leseni strop iz Preddvora iz leta 1742 in portal vhodnih vrat z letnico 1848, ki izvira iz Besnice iz Modrijanove hiše. V času našega obiska mu je nad zadnjim vhodom v hišo mojster iz Železnikov ravno delal strehico iz skrilavcev ...

Začetki

»Kot otrok sem konce tedna veliko preživljal v Tupaličah pri starih starših. Potem je ata v 90-ih letih prejšnjega stoletja umrl, pa sem se odločil, da bom živel s staro mamo,« začne svojo zgodbo Valjavec, njegov partner, ki je ravno tako Rok, se nam pridruži v pogovoru, saj je tudi njega zastrupil z ljubeznijo do starin. Rok Seničar prihaja iz Sevnice, starine so sedaj že štiri leta tudi njegov svet.

Starine je Rok Valjavec vzljubil že kot osnovnošolec. Na srednjo šolo se je potem vpisal na lesno v Škofji Loki. »Vsi sošolci so imeli prakso pri mizarjih, jaz pa pri restavratorjih,« pripoveduje. »V Restavratorskem centru v Ljubljani pa škofjeloškem in kranjskem muzeju, pri rezbarju Janezu Vovku s Police …« našteva. Tako se je odločil, da bo restavratorstvo njegov poklic.

Starine

V njegovi hiši na vsakem koraku naletiš na kakšno starino z znano ali neznano, bolj ali manj vznemirljivo zgodbo iz preteklosti. Valjavec pokaže na leseno silhueto razpela v kotu: »Ta je pri meni že kakšnih 25 let. Enkrat ga je prinesla stranka, z željo, da naredim znamenje. Naslednjič bi se morala vrniti z načrtom, kakšno znamenje želi, a je ni bilo več nazaj … Tisti rogovi na steni so iz Bornove lovske hiše, ki se obnavlja. Lastnik jih je hotel vreči stran …« opisuje Valjavec, ki ga velikokrat lastniki sami pokličejo, ko kaj prodajajo ali rušijo stare hiše, poslopja.

Zaljubljen v skrinje

Stare skrinje pa imajo v njegovem srcu posebno mesto. V delavnici ob hiši ima poleg dvajsetih skrinj, ki so v procesu restavriranja, trenutno v delu eno, kjer so odkrili stare avstro-ogrske grbe. Skrinja nosi letnico 1801, sodi torej v Napoleonove čase. »V roke smo jo dobili prebarvano in nihče ni vedel, da bomo pod barvo kaj odkrili. Sedaj jo počasi restavriramo,« pove. V dnevni sobi ima eno, za katero vedo, da je bila narejena po Layerjevi delavnici, in ko jo je prvič videl, je vedel, da jo želi imeti. Najstarejša, ki jo je kdajkoli restavriral, je bila iz Gradu Devin v Italiji in je imela letnico 1460. Sem in tja kupi kakšno tudi za svojo dušo, pravi, a njegov Rok Seničar se le pomenljivo nasmehne – izvemo, da jih ima v skladišču čez 85. »Ene čakajo na kupca, kakšno bo treba obnoviti,« se Valjavec ne da motiti. »Po večini so iz Gorenjske, ker le pri nas smo imeli bogato poslikane. Vipavska dolina ima bolj interzirane, štajerske skrinje nekaj poslikav še imajo, Dolenjska tega ne pozna,« še pojasni.

Zakaj skrinje, nas zanima. »Vsaka skrinja je nekaj posebnega že zaradi letnice na njej, zgodbe, ki jo nosi s seboj,« odgovori. Predvsem pa ga navdušujejo skrivni predali v skrinji in njihova tehnika zapiranja. »Ena ni enaka drugi,« pove. »Na Jezerskem sem obnavljal eno skrinjo, kjer je bilo sedem, morda celo osem skrivnih predalov. Ko si odprl enega, si naletel na drugega in potem na tretjega in tako naprej.«

Za konec izvemo še, da je že njegov stari ata kot mizar delal za Plečnika; izdelal pohištvo za grad na Brdu, pa za Bežkovo vilo v Kranju, na primer; precej kasneje pa je izvedel, da starine zbira tudi njegov oče. Rok Valjavec zaključi, da morda pa je vseeno kaj zapisano v genih.