Zgodba o Janu (2)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / petek, 22. september 2023 / 09:14

Jana Maletiča so kljub težavam, ki jih je prinašala bolezen sindroma kratkega črevesa, ves čas v največji možni meri vključevali v lokalno okolje. Niso ga želeli izolirati, prav tako sta starša naredila vse, da je iz bolnišnice čim prej prišel v domače okolje. Vpisali so ga na Podružnično osnovno šolo (POŠ) Topol. Nato je zaključil srednjo zdravstveno šolo, a se je preusmeril v povsem druge vode. Kot kuhar je že devet let zaposlen v Jezeršek gostinstvu. Je vesel, da je lepo sprejet, da se v delovnem okolju dobro počuti.

Janova pot in pot celotne družine je bila vse prej kot lahka. »Rojstvo drugačnega otroka prinaša staršem zelo veliko stisko in bolečino. V takšnih težkih trenutkih si morata biti starša v veliko oporo, čeprav je to zelo težko, ker se ob takem stanju zapiramo vase, namesto da bi se o tem čim več pogovarjali. Jan je bil nekaj let zelo pogosto v bolnišnici in ta leta so bila za celotno družino zelo stresna, saj je bilo treba vsakokrat, ko je odšel od doma, življenje v družini popolnoma podrediti njegovemu zdravstvenemu stanju. Bilo je kar težko. Za vsako stvar se je bilo treba zelo boriti. Vsi so računali, da bo ostal v bolnišnici in se tam šolal. Bila sem proti temu. Želela sem, da biva s sorojenci,« je povedala Janova mami Danica Kopač Maletič.

Poudarila je, da starši otrok s posebnimi potrebami v celotnem procesu največ časa porabijo za birokratske oziroma zakonodajne težave. »Te se pojavljajo pri preskrbi z zdravstvenimi pripomočki, ob vstopu v vrtec, šolo in siceršnjem vključevanju v okolje. Zelo dobrodošle so izmenjave izkušenj med starši, zato je nujno povezovanje v skupine oziroma društva, kjer se lahko srečujejo starši, otroci s posebnimi potrebami in zdravi sorojenci, ki na raznih delavnicah pomagajo drug drugemu prebroditi stresne trenutke ob nastalih težavah.« V ta namen je bilo pred dvajsetimi leti ustanovljeno tudi Invalidsko društvo Kengurujček, v katerega je bila vpeta celotna Janova družina. »Hvaležen sem mami, očetu in sestram za vse, kar so mi dali,« se zaveda Jan in doda, da so vsa leta tako lepo skrbeli zanj in ga vključevali v lokalno okolje.

Družina živi v Trnovcu v dolini Ločnice. Ko je prišel čas Janovega vpisa v osnovno šolo, sta bila starša odločena, da ga vpišeta na POŠ Topol, ki je nekaj kilometrov višje, na Katarini, kot je ljudsko ime za Topol. »V matično Osnovno šolo Preska sem šla s strahom na sestanek, a prepričana v odločitev, da mora v šolo na Katarino. Z razumevanjem so ga sprejeli in mu vsa leta šolanja nudili veliko podporo in predali veliko znanja, kljub temu da je veliko manjkal,« je šoli še danes hvaležna Danica Kopač Maletič.

Na POŠ Topol, manjši podružnični šoli, je bil Jan sploh prvi otrok s posebnimi potrebami. »Novice, da se bo Jan všolal k nam, smo bili veseli, hkrati pa se je v naše kosti zarezal drobec strahu, saj je bil Jan prvi učenec s hudimi zdravstvenimi težavami, ki je prišel na našo šolo. Orati smo začeli ledino,« je v zapisu za publikacijo, ki je izšla ob 20-letnici Invalidskega društva Kengurujček, zapisala Polona Kožlakar, učiteljica razrednega pouka. Spomine na Janovo pot šolanja je obujala tudi Ksenja Kos, ki je bila njegova izvajalka za dodatno strokovno pomoč.

(Se nadaljuje)