V vsakem sendviču njena dobra energija

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 21. september 2023 / 10:58

Če ste gledali film Čokolada, potem se zagotovo spomnite igralke Juliette Binoche, kako je s svojo toplo energijo očarala prav vse prebivalce male francoske vasi. »Včasih zjutraj, ko odprem vrata trgovine, rečejo, da se me sliši do Homana,« s svojim gromkim glasom pove Martina Dagarin.

Škofja Loka – V njeni trgovinici ob vhodu v mestno jedro Škofje Loke sicer lahko kupite tudi čokolado, a tisto, za kar ljudje čakajo v vrsti, so sendviči. Zagotavljam vam, da si boste sendvič, ki je nastal izpod njenih rok, za dolgo zapomnili. In prišli po novega.

Nimate pa več prav veliko časa, da ga pokusite, saj je navkljub prigovarjanju mnogih, da naj še vztraja, sprejela odločitev, da bo delikatesa Trava konec letošnjega leta za vedno zaprla svoja vrata. »Glede na to, da imam od začetka septembra izpolnjena oba pogoja za upokojitev, in ker sem res utrujena, sva se z možem odločila, da ne bom nič komplicirala: odhajam v pokoj. Da bo Trava doživela lepši zaključek, pa bova imela odprto do konca decembra. Za 3. januarja imam naročenih še nekaj narezkov, ampak potem pa zares zaključim,« se nasmehne. V njenih očeh je zaznati, da ji je morda malce žal, saj je v tej mali trgovinici, kamor Ločanke in Ločani zelo radi zahajajo, le preživela 35 let. A v odločitvi, da zapre, je neomajna. »Toliko stvari bi še rada počela, več bi rada kolesarila, smučala, šla v telovadnico, pletla, kvačkala, že predolgo nisem ničesar prebrala … Kaj vse bi še rada počela v življenju,« vzneseno dela načrte za prihodnost. Lahko ji le privoščimo, da bo to neizmerno energijo, ki jo ima, uporabljala za početja, za katera vsa ta leta ni našla časa.

Mož je risal travne bilke

Njen mož Rado je slikar in delikateso sta poimenovala Trava, ker je ob odpiranju trgovinice rad risal travne bilke. »Res je, odprla sva jo pred 35 leti, mislim, da je bila to celo prva tovrstna trgovina v Loki, no, morda je bila še ena Pod Plevno v istem času. Po tem je bilo takih malih trgovin na Placu res ogromno, vsaj pet podobnih, a so kmalu zaprle svoja vrata. Midva imava trgovino v svoji hiši in ni bilo treba plačevati najemnine, druge pa so zaprli, ker se ni izšlo. Dve zaposleni sva imela, jaz sem vse dni, od ponedeljka do sobote delala ob dopoldnevih. Zdaj veliko delava sama, Rado je za blagajno, jaz pripravljam sendviče, že 15 let pa nama pomaga še upokojenka Marjana iz Tenetiš, z njo smo se super ujeli.« Letošnje leto, kot pravi Martina, zanje ni bilo najboljše. »Marjana je bila v začetku leta na operaciji, pa požar smo imeli 1. marca, smo en teden imeli zaprto, no, ampak konec koncev: jaz si ga bom zapomnila v pozitivnem smislu, saj vendarle grem 'v penzijo',« optimizma ne skriva Martina Dagarin.

Neusahljiv vir energije

Kdor je Martino že srečal, ve, da je neusahljiv vir energije. Zna pa se zgoditi, da vas bo 'nakurila', če je ob prihodu v trgovino ne boste pozdravili ali – še huje – ob tem, ko vam bo pripravljala sendvič, gledali v telefon. »Razumem, no, tudi tega sicer ne, ampak na neki način razumem, da te v velikih centrih prodajalke ne pozdravijo. Če pa nekdo vstopi v tak 'pajzelj', kot je najin, mi bo pa že rekel: 'dober dan', 'živjo', 'hello'. Tako pa nekateri samo vstopijo, malo pogledajo in odidejo brez pozdrava, to mi gre res na živce. Bistvo takih trgovinic je, da ohranjaš stik, da se pogledaš v oči, da si podariš besedo, dve.« Spominja se prigode, ko je neki mladenič ves čas brskal po telefonu. »Sem ga spraševala, kaj še dam v sendvič, pa sem sicer točno vedela, kaj ima po navadi (hudomušno pomežikne), in potem sem predčasno zavila žemljo, pa je takoj rekel ne ne, še tole bi notri. Sem rekla, ne, danes bo brez tega.« Fant ji tega zagotovo ni zameril, konec koncev – vsaka šola nekaj stane. Starejši ljubitelji Martininih sendvičev, ki so ponje prihajali že pred dvajsetimi, tridesetimi leti, med njimi na malico v Travo rad pride tudi loški župan, pa so bolj vljudni. »Pridejo, celo iz drugih koncev Slovenije se pripeljejo, pa rečejo: 'Sem še ženo pripeljal pokusit vaš sendvič, da vidi, kako je dober.' A veste, da si prav zapomnim, kaj je kdo jedel v srednji šoli. Ja, res. Zapomniš si tistega, ki je izjemno simpatičen, ali pa tistega, ki je izjemno zoprn, zdaj se pa kar v vrsto postavite,« se zasmeji. Z drugega konca mesta tako na malico prihajajo srednješolke in srednješolci, »Zdaj imajo že izpite, pa se že pripeljejo. Vsako leto imava kakšno ekipo, ki stalno prihaja.«

Okusni in estetsko dovršeni

Martina Dagarin sicer ne slovi samo po izvrstnih sendvičih, ampak tudi po estetsko dovršenih narezkih in kanapejih. »Velikokrat vstanem ob štirih zjutraj, da do sedmih, ko odpirava, naredim vse tisto, kar imam naročeno. Ena osnova najine delikatese so sendviči, druga pa narezki in obloženi kruhki. Zlepa se ne zgodi dan, da ne bi morala narediti vsaj enega narezka, tudi med tednom. Danes, recimo, sem že naredila sto obloženih kruhkov, včeraj narezek za 40 ljudi, v četrtek 15 pladnjev obloženih kruhkov ... Dela ne zmanjka, vse to pa moram narediti takrat, ko večina še spi ...« pove Martina. Ko tako z navdušenjem razlaga o svojem delu, veš, da ga ima rada. In da z vsakim sendvičem in obloženim kruhkom in navdušenim vzdihom, ko zagledamo njen narezek, nehote zaužijemo še del njene dobre energije. »Kdaj vidim kakšno fotografijo narezka od drugod, pa se zavem, da imam res malce umetniške žilice. Lahko narediš dobrega in lepega, če imaš dobre sestavine in občutek. Pa salamo moraš prav narezati; če jo pretanko, ne stoji tako, kot mora, pa bržolo moraš enako obračati, pa pravilno zaseko obrniti,« na hitro razkrije nekaj skrivnosti dobrega in lepega narezka. Morda bo v prihodnosti ob vseh aktivnostih našla čas tudi za kako delavnico o narezkih? Bila bi resnična škoda, če svojega dragocenega znanja ne bi predala naprej.

Pa cene?

Cene sendvičev, za katere bi v prestolnici zagotovo odšteli šest evrov in več, so, glede na zajetnost, smešno nizke. »Od 1,80 evra naprej, o, pa tudi že za štiri evre in pol sem ga naredila,« pove povsem resno. Za vse, kar v Martininem sendviču dobite, to res ni veliko. »Veliko sama pripravim omakic, sva se z Marjano kar poglobili vanje, pa kak lečin namaz, skuto z bučnim oljem, tunin namaz, olivno pasto, radičevo pasto imamo ...« Koliko sendvičev na dan povprečno naredi, jo vprašam. »Sto zagotovo. Imam sošolko, ki dela v Ljubljani in pove, kaj je bilo v sendviču in da je zanj odštela šest evrov. Jaz bi za takega računala tri. Ampak se zavedam, da če bi bili dražji, ne bi bilo toliko dela in tudi sestavine ne bi tako hitro pošle. Je pa jasno, da od take trgovinice obogateti ne moreš,« se nasmehne. »Zato tudi zapirava, čeprav veliko, res veliko ljudi reče, da je škoda, ampak najemnik z najemnino in prometom ne bi prišel skozi.« Martina sicer namigne, da pa bo sam prostor živel naprej. »Za zdaj naj še ostane skrivnost, kaj bo tu notri po Travi, ampak če se bodo ideje uresničile, bo tu še vedno stičišče ljudi, umetnosti, morda tudi kulinarike ...«