Dan za rejniške družine

Besedilo: Nika Toporiš
Kategorija: Zanimivosti / / 11:00

Minulo nedeljo je Center za socialno delo Gorenjska ob finančni podpori nekaterih občin in podjetij organiziral družabni dogodek za rejniške družine z Gorenjskega in tudi za tiste, ki na kakršnekoli načine podpirajo rejništvo. Dogodka, ki je potekal v Športnem centru Vogu v Besnici, se je udeležilo 22 družin, organizatorji pa so tako za najmlajše kot tudi tiste starejše pripravili pester program.

Kranj – Dan, poln zabave, druženja in izmenjave izkušenj, je odprla direktorica gorenjskega Centra za socialno delo Urška Repar Justin, svoje misli pa je z zbranimi delila tudi podžupanja Mestne občine Kranj Manja Zorko. »Trenutno imamo na našem območju 34 rejniških družin, 64 otrok v rejništvu v naših in drugih družinah po Sloveniji, in pa 14 otrok v naših rejniških družinah, ki prihajajo z drugih delov Slovenije. Na žalost moram povedati, da je potreba po rejništvu čedalje večja, rejnikov pa je premalo. Na centru storimo, kolikor pač lahko, vendar pogosto to ni dovolj. Današnji dogodek smo zato organizirali tudi v upanju po širjenju glasu o rejništvu ter seveda da družinam in otrokom damo brezskrben dan, poln doživetij,« je pojasnila Urška Repar Justin in dodala, da so rejniki zares neprecenljivi in da je pomembno, da jim kot družba damo vedeti, da niso sami in da jih vidimo ter slišimo.

Otroci so se družili s Piko Nogavičko, omogočeno jim je bilo sodelovanje v kreativnih ustvarjalnih delavnicah, v katerih so se preizkusili v okraševanju, barvanju in olepševanju lesenih hišk, s poslikavo obraza pa so se lahko prelevili v najrazličnejše živali. Po športnem parku so tako tekale lisičke, zajčki, psički, muce itd., vsi zbrani pa so v nadaljevanju z različnimi tolkali sklenili tolkalni krog. Da je bil program zanimiv tudi za odrasle in mladostnike, je poskrbel Sašo Kronegger, ki je za zbrane pripravil predavanje Telo in digitalni svet.

Posebno poslanstvo

Polonca in Tomaž Sokol iz Poljanske doline sta se na pot rejništva podala pred štirimi leti in pol. »Ker imava le eno hčerko, sva razmišljala o rejništvu, vendar nisva zbrala poguma. Vse dokler nisva prejela klica, da je na pediatrični kliniki otrok, ki ga zaradi izredno slabe prognoze nihče noče. Ko enkrat izveš nekaj takega, to postane tudi tvoj problem. V posvojitev si nisva upala, ker nisva vedela, kako bi zmogla, zato sva se odločila za rejništvo. Niti za trenutek ne obžalujeva, da sva se za to odločila,« sta pojasnila. Kranjčanka Sanja Klemenčič je rejnica postala pred tremi leti svojemu vnuku Aleksandru. »Aleks ima Downov sindrom in z možem sva se odločila, da poskrbiva zanj. Rejništvo mi daje zadovoljstvo, da poskrbim za majhnega človeka, ki mogoče res ni rojen pod srečno zvezdo. Res mi veliko pomeni, da vem, da je na varnem, da je zanj dobro poskrbljeno in da so njegove potrebe zadovoljene,« je dejala Sanja in dodala, da se zato počuti mlajša in polna energije. »Udeležujemo se skoraj vseh srečanj, saj vedno dobimo nove prijatelje, izmenjamo izkušnje in zgodbe,« je še poudarila.