Gora na meji

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 15:48

Ljubeljska Baba (1968 m n. m.) – Goro z dvema imenoma sem poznala, a ko mi je prijateljica prvič omenila današnjo pot, sem rekla: »Aja? Ja kje pa gre?« Zanimiv vzpon. Krušljivo, zato je uporaba čelade nujna. Karavanke ...

Ljubeljska Baba ali Košutica ji rečemo. No, ko sem prvič opisala pot nanjo, me je eden od bralcev prijazno opomnil, da za nas je Ljubeljska Baba, za Avstrijce pa Košutica. Kakorkoli že, gre za goro, ki s svojimi niti ne dva tisoč metri ne spada v tisti rang »ta velikih«, a nanjo kljub vsemu pelje zanimiva, zahtevna neoznačena steza, ki ima celo ime. Pot Gerharda Orascha. Ja, s severne, avstrijske strani. Pot je bila nekdaj menda celo označena in zavarovana z nekaj klini, kar opazimo ob poti.

Izhodišče današnjega vzpona je zadnji levi ovinek tik pod mejnim prehodom Ljubelj. Zavijemo desno na slabo makadamsko cesto. Na vrhu prvega klančka je urejeno parkirišče. Nadaljujemo po cesti naprej, prečimo hudournik, nato pa na desni opazimo ozko, neoznačeno stezo, ko se začne vzpenjati skozi gozd. Pot se v zložnih okljukih prijetno dviguje skozi bukov gozd, tam nekje, na enem od robov, pa nas čaka tudi klopca, od koder se nam ponuja pogled na Begunjščico in Zelenico. Malo višje bomo prečkali ogrado, kar nam bo dalo vedeti, da smo prišli do planine. No, do koče je še približno 20 minut pretežno zložne hoje. Malce pred kočo zavijemo levo in po markirani poti nadaljujemo proti grebenu oz. meji z Avstrijo. Dosežemo ograjo. Markirana pot se začne vzpenjati na Ljubeljsko Babo, mi pa ograjo prečimo in na drugi strani nadaljujemo po markirani poti proti izrazitemu Dovjakovemu sedlu, ki ga vidimo v daljavi. Še enkrat prečimo ograjo in sledimo markacijam vse do sedla. Vrh, ki ga vidimo na levi strani, je Lokovnikov Grintovec. Na glavo si damo čelado, saj se podajamo v svet, ki je krušljiv in nepredvidljiv, glavo pa imamo le eno. Na sedlu se usmerimo desno. Vzpon nadaljujemo ob ograji. Vzpenjamo se proti severovzhodnem pobočju Ljubeljske Babe. Naš greben je dobro viden. Po levi strani se povzpnemo do njega, zavijemo desno in nadaljujemo do strme grape. Bodimo previdni, ker je področje precej krušljivo. Mimo manjšega stolpa (ocena I+ oz. slaba II) se povzpnemo do druge grape, po kateri se povzpnemo do vršnega dela. V pomoč so nam obledele markacije in celo dva klina. Pod vrhom je variant vzpona več, a bodimo pozorni na markacije, da se ne znajdemo v nezavidljivi situaciji. Skrotje na vrhu je zoprno krušljivo. Na vrh Ljubeljske Babe stopimo direktno pri križu.

Ljubeljska Baba postreže z enkratnim razgledom: v vsej svoji divjosti se pokaže severno ostenje grebena Košute; Tolsta Košuta, Košutnikov turn, Ostrv, Tegoška gora, Kladivo in Veliki vrh. Vmes je le Hajnževo sedlo, na katero bomo sestopili. Pogled proti zahodu se ustavi na Begunjščici, Zelenici, grebenu Na možeh, Palcu, Vrtači in Stolu. Daleč zadaj je veriga Julijcev s Triglavom.

Z vrha Ljubeljske Babe nadaljujemo po grebenu proti Hajnževemu sedlu. S pomočjo jeklenice sestopimo s prvega vrha in se povzpnemo na drugega. Potem sledimo grebenu, ki je sem in tja tudi izpostavljen, a nam je v pomoč jeklenica. Po strmem krušljivem terenu se spustimo na Hajnževo sedlo, kjer nadaljujemo naprej do planine Korošica, nato pa po poti vzpona sestopimo nazaj do jeklenega konjička.

Če se bomo na turo odpravili v sončnem jesenskem dnevu, se nam obetajo čudoviti razgledi. Na turo pa se ne podajajmo pozimi, v snegu!

Nadmorska višina: 1968 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 / 5