Noge na Škotskem, glava v Sloveniji in srce v Bohinju

Prejšnjo soboto je župan Jože Sodja na slovesnosti ob občinskem prazniku Ianu Mitchllu izročil listino, s katero je ta škotski naravovarstvenik in botanik, ki mu v Bohinju radi rečejo kar oče odmevnega mednarodnega festivala alpskega cvetja, imenovan za častnega občana Bohinja.

Njegov prispevek k razumevanju trajnostnega razvoja Bohinja je izjemen, je med drugim zapisano v obrazložitvi. »V zadnjih dvajsetih letih je v Bohinj pripeljal strokovnjake, s katerimi smo spoznavali pomen trajnostnega razvoja območja, kjer bivamo, ustvarjamo in gostimo turiste. Najpomembnejše pa je, da smo tudi s pomočjo njegovega delovanja spoznali, da je prav naše okolje lahko velika prednost v razvoju.«

Prič v Slovenijo – po pomoti

»Če vam povem, kako in zakaj sem prvič prišel v Slovenijo, se boste smejali,« je pripoved o tem, kako je našel svojo »ljubezen«, v kratkem pogovoru po slovesnosti začel duhoviti in karizmatični Škot. »Bilo je po pomoti!«

Pisalo se je leto 1982 in mladi profesionalni ekolog je ravno dobil svojo prvo zaposlitev v državnem inštitutu za varstvo narave. »Ker sem začel junija, vse do jeseni nisem mogel dobiti dopusta. In ko sem septembra v potovalnih agencijah pregledoval možnosti za počitnice, je bilo vse že zasedeno. Želel sem nekam, kjer so hribi in jezera, a za Italijo in Avstrijo ni bilo nobenega prostega mesta več, Švica pa je bila predraga. Nato je zaposlena v agenciji z nekega kupa potegnila brošuro, na kateri je pisalo Yugotours. Pa sem se strinjal, da grem. S seboj sem vzel še mamo in spomnim se, kako smo prispeli pozno zvečer in se peljali skozi Jesenice. Saj najbrž veste, kakšne so bile Jesenice pred štiridesetimi leti ... Gledal sem skozi okno avtobusa in rekel mami: no, zdaj pa vem, zakaj so te počitnice tako poceni ... Ampak potem smo se pripeljali v Kranjsko Goro, kjer smo bili nastanjeni v res lepem hotelu. Ko sem zjutraj odgrnil zavese, se mi je odstrl pogled naravnost na Jalovec ... in bil sem zaljubljen! Od prvega trenutka, res, bilo je neverjetno!«

Ljubezenska zgodba

Bohinj je prvič obiskal že naslednje leto, najprej na dnevnem izletu iz Zgornjesavske doline. »Spet je bilo enako, tista misel, da moram priti in ostati tu ... In tako se je začela ta moja ljubezenska zgodba z Bohinjem in Slovenijo.«

Kmalu je spoznal, kot pravi, čudovite kraje – ne le Triglavskega narodnega parka, temveč vse Slovenije. »Spoznal sem, kako čudovito in edinstveno deželo imate in koliko različnih kulturnih krajin se je razvilo v tisočletjih. To se ni zgodilo po naključju, temveč pod skrbnim upravljanjem kmetov, gozdarjev, lovcev in planincev.«

Pravi, da bi na vprašanje, kateri košček Bohinja mu je najbolj pri srcu, lahko odgovarjal do jutra. »Všeč mi je severna obala jezera, ki je stran od glavnih turističnih poti in prometa. Rad posedam tam, posebno zvečer, in poslušam petje ptic, sploh spomladi in jeseni. Na splošno so mi všeč mirni kotički v naravi, ki jih ima Bohinj v izobilju. V zadnjih letih grem rad tudi v Kočevje in okolico. Tudi tam je prelepo.«

Na svoj prvi dopust je prišel v hotel Zlatorog, zdaj je že dolgo redni gost hotela Jezero. Pravi, da so ga v vseh štirih desetletjih od vsaj enega obiska Slovenije na leto odvrnili le vojna, epidemija in hud srčni napad.

Oče festivala cvetja

Vedno pride vsaj za festival cvetja. »Ideja za festival se je porodila v moji glavi in zelo sem bil vesel, da sem dobil podporo bohinjskega turizma, Občine Bohinj, Triglavskega narodnega parka in – kar je najpomembneje – tukajšnjih domačinov. Zame je bilo vedno pomembno – in še vedno je – da ideje za festivalske dogodke in dejavnosti prihajajo od domačinov. Festival je v teh 17 letih zrasel in ne potrebuje več prav veliko podpore 'očeta festivala'. A nekako ostaja 'moj otrok', moram priti in videti, kako mu gre. Nič ne delam, le pridem, da se prepričam, kako mu gre. Saj bi povedal, če mi kaj ne bi bilo všeč, a ni nobene potrebe, saj ekipa, ki ga vodi, opravlja odlično delo. Klemen Langus je izjemen ambasador Bohinja. Bohinj zdaj upravičeno velja za eno najboljših zelenih turističnih destinacij v Evropi. Zelo sem ponosen, da je iz majhnih semen, ki smo jih posejali pred 17 leti, zrasel velik gozd.«

Sicer pa skoraj ob vsakem prihodu opazi spremembe, ki se tudi v Bohinju dogajajo skozi čas. »Seveda se je v več kot štirih desetletjih mnogo spremenilo. Ne na slabše ... Vse je seveda bolj moderno. V starih jugoslovanskih časih je bilo vse kot nek notranji trg: v trgovinah si lahko kupoval črnogorsko vino, hrvaško sadje, hrano od drugod je bilo težje dobiti. Ampak to nam je bilo všeč. Ko grem na počitnice, si ne želim v kraj, ki bi bil lahko kjerkoli na svetu. Želim si nekam, kjer je pristno, in v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem, to zagotovo je. Še vedno, sploh v Bohinju, kjer so zelo ponosni na svojo kulturo, dediščino ...

Bohinjci in Škoti so si zelo podobni

Seveda ve, prizna z nasmehom, da Bohinjci veljajo za posebne vrste ljudi, včasih trde in nezaupljive do prišlekov. Zato je še bolj ponosen na številna res trdna prijateljstva, ki jih je sklenil v teh krajih. »Saj ni bilo prav težko, veste,« pove. »Bohinjci so zelo podobni ljudem iz krajev na Škotskem, od koder prihajam sam. Smo ljudje iz gorskega sveta, navajeni trdega dela in težkega življenja. Še pred nekaj desetletji smo bili zares zelo nezaupljivi do prišlekov, a tudi ta odnos se spreminja, v Sloveniji in na Škotskem. Bohinjci so mnogo bolj odprti, kot so bili nekoč. Saj morajo biti, imajo zelo uspešno turistično gospodarstvo. V gradnji je celo nova kolesarska povezava proti Bledu, kar je res velik dosežek!

Sicer pa ga ne skrbi za prihodnost Bohinja. »Mislim, da je na pravi poti v smislu promocije trajnostnega razvoja, tako na področju prometa kot tudi turizma, vsaj dokler se bo vzporedno v to smer razvijalo tudi kmetijstvo. Kmetijske prakse se spreminjajo, a se moramo potruditi, da po svojih najboljših močeh zagotovimo ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, ki so povsod okoli nas. Če bo namreč čudovitih cvetličnih travnikov manj, se bo zmanjšala tudi privlačnosti festivala.«

V Bohinju ima dež mlade – in na Škotskem tudi

Pa bohinjsko vreme? »Tudi tisti rek poznam, da ima v Bohinju dež mlade. A me prav nič ne moti, tudi sam prihajam iz dežele, kjer je veliko dežja. Tukaj vsaj ni tako mrzel, kot je pri nas na Škotskem,« začne šaljivo. A nadaljuje zelo resno: »Ne smemo pozabiti, da so nam nedavni strašni dogodki v Sloveniji pokazali, kako velik vpliv imajo podnebne spremembe na naše krhko naravno okolje, če človekove globalne dejavnosti ne bodo nadzorovane. Ukrepati mora ves svet, a menim, da je Bohinj lahko upravičeno ponosen na svoj trajnostni pristop k turizmu in razvoju podeželja.

Tu se počuti doma

Za konec je povedal še, da je bilo imenovanje za častnega občana zanj veliko presenečenje in izjemna čast. »Tu sem se naučil smučati, skakal sem z gora, hodil in jezdil konje po skorajda vseh gorskih in nižinskih poteh, na Škotskem in v Bohinju me je za televizijsko oddajo Gore in ljudje snemala odlična slovenska režiserka Marjeta Keršič Svetel. Dvakrat sem se povzpel na Triglav. Ko je Samo Gardener zapustil zelo uspešni hotel Zlatorog in je ta nekoč prestižni hotel prevzela vrsta podjetij in menedžerjev, se mi je zlomilo srce, ko sem videl, kako se stavba spreminja v ruševine. Moj sedanji dom v Bohinju je hotel Jezero; zdi se, da sta me gospod Iztok Noč in njegovo osebje kar 'posvojila' in že skoraj dvajset let čudovito skrbijo zame.«

Večkrat poudari, da se je v Slovenijo zaljubil na prvi pogled. »Čeprav so moje noge veliko časa na Škotskem, je moja glava v Sloveniji, moje srce pa v Bohinju. Tu se počutim najbolj doma. In izjemna čast, ki so mi jo izkazali v Bohinju, me je spodbudila k razmišljanju, da je po štiridesetih letih obiskovanja morda skrajni čas, da se tu ustalim in postanem tudi državljan Slovenije.«