Divja jaga
Ulična kulinarika za vse okuse, 2. del
V Bohinju, malce stran od jezera, že nekaj časa lahko vidimo dve lični leseni hišici. Na eni piše Divja jaga, na drugi pa Tržnica bohinjskih izdelkov. V Divji jagi domuje Jure Pavliha, domačin s svojimi kulinaričnimi idejami, navdihi, ki jih zelo dobro kombinira z lokalnimi sestavinami. Fant je v gostinskem poslu sicer samouk, vendar zato nič manj drzen. Iskreno pove, da je vedno imel nekaj težav s pozornostjo. Potem je leto dni preživel v kuhinji in ugotovil, da mu organiziranost, ki jo tam potrebuješ, zelo ustreza. »Že prej sem rad kuhal zase, ta rutina mi pa sploh ustreza,« razloži. Njegova ulična kulinarika ima močan bohinjski pridih, nadaljuje, in ponosen je na to, da lahko gostu ponudi nekaj, kar se po okusu razlikuje od podobne ponudbe ulične prehrane, doda. V bistvu pa vse ali pa vsaj večino sestavin, ki jih najdete v njegovih jedeh, lahko kupite tudi v sosednji hiški. Pavliha je namreč velik zagovornik čim krajše poti z njive na krožnik oziroma povezovanja med lokalnimi pridelovalci in predelovalci ter gostinci.
»Gospa, vode pa žal tu ne strežemo,« je v lepi angleščini razložil nizozemski turistki, ki bi poleg sendviča – ti imajo imena po glavni sestavini (Pšanc, Pujs, Kravca in Vegan) – ki ga je izbrala, še plastenko navadne vode. V nadaljevanju ji je pojasnil tudi, zakaj je ne streže. Nagnil se je iz strežnega pulta in ji pokazal veliko korito s pitno vodo med hiškama … »Sveža, prava bohinjska voda. Brezplačna,« se ji je nasmehnil.
O podobnem konceptu ulične prehrane je Jure Pavliha razmišljal že nekaj let. Še preden smo ga srečali v Karakter baru, si je že želel imeti tovornjaček s hrano. Letos pa se je pokazala priložnost, da željo uresniči z Divjo jago. »Dobra dva meseca smo odprti in odziv je enkraten,« pove.
Pripoveduje, kako so lokalni okusi pri njem dobili moderen pridih. V pekarni Planika se je dogovoril, da mu po njegovem receptu pečejo kruh za sendviče. »Čabata, posuta s trdinko,« potrka po vrhnji skorji čabate. V njegovih sendvičih najdemo mlečno majonezo iz domačega mleka s črnim česnom, medom, gorčico ali divjimi zelišči – vse majoneze pripravlja sam. Okušamo tudi sir oziroma kombinacijo različnih bohinjskih sirov, pri čemer je okus spet izid Pavlihovega iskanja pravega razmerja med njimi. V sendvič sodi tudi zelenjava, zato se je povezal z lokalno zadrugo, da mu jo dostavlja. Je pa odvisno, kaj tisti trenutek uspeva, tako da tudi zelenjavo oziroma vsebino sendvičev prilagaja. Včasih na meniju gostom ponudi kakšen trenutni navdih: recimo prave napolitanske pice, kakšno sladico ali kaj podobnega. Razmišlja tudi naprej: streže sicer točeno domače pivo, naslednje leto bi si želel še lager pa tudi kakšno dodatno brezalkoholno pijačo, ki bi bila osvežilna in bi poudarila bohinjsko, pravi.
Jure Pavliha je vesel, da so turisti vzljubili njegovo Divjo jago, ime, ki ga je izbral zato, ker sodi v ta okoliš; predvsem pa mu je všeč, da se pri njem radi ustavijo tudi domačini.