Urnebes

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 21. avgust 2023 / 07:28

Pomagala sva čistiti posledice poplave pri prijateljih v Savinjski dolini. Do njihove vasi sva prišla čez Vransko in tamkajšnje hribe. Predno sva videla grozodejstva Savinje, sva se čudila razdejanju reke Drete. Debla dreves, podrte ograje mostov, naplavine blata, mulja, kupi kosovnih odpadkov. V vas sva prišla osmi dan po katastrofi, ko so najhujše že uredili. Hiša je bila prej oddaljena od Savinje štirideset metrov, v najhujši uri je bila reka oddaljena od hiše še slabih deset metrov. Vrt je dobesedno odsekalo in videti je bilo kot previs, prepad v rečno strugo. Blato po vasi in vrtovih so že odstranili. Meni so dodelili čiščenje v hiši. Hiša je bila polna naprav za sušenje. Pristala sem v kopalnici. Gospodinja je rekla, naj očistim kopalnico in druge ploščice v hiši. Ko sem prvi hip pogledala po kopalnici, sem si mislila, da je čisto v redu, kaj pa naj še čistim. Oni so sami po hiši pomili že vsaj petkrat. Ko sem potegnila s krpo po tleh, je bila ta rjava. Blato, ki poplavi notranje prostore, se zareže v stene, v fuge med ploščicami – in kar leze ven. Torej sem na videz čisto kopalnico pomila še trikrat. Naslednji dan so gotovo zopet pobrisali. Pri vseh hišah so bile podobne ekipe ljudi, čistili so, grabili mulj, odstranjevali debla dreves. Po kakih štirih urah je gospodinja rekla, da gremo na kosilo. Gostilničar v vasi je kuhal za vse prostovoljce. Brezplačno. Vsi smo se upirali, da to pač res ni potrebno. Gostilničar pa nas je vabil: »Pridite, nič se ne zahvaljujte, hvala vam, ker ste prišli pomagat.« Osmi dan po najhujšem so bili domačini že toliko »skulirani«, da so ljudi sprejemali vedre volje, niso takoj planili v jok, medtem ko smo mi težko zadrževali solze. »Mi imamo kaj čistiti. Kaj pa tisti, ki jim je voda ali plaz odnesel vse ...« pravijo domačini. Človek vedno nekje najde tolažbo. Oba prijatelja delata v tovarni BSH Nazarje, ki jo je poplava popolnoma uničila. Je del velikega nemškega koncerna in nesrečo so prišli pogledat direktorji njihove divizije. Tovarna zaposluje 1700 ljudi, cela dolina je odvisna od nje. Ko so svoje domove nekako uredili, je bila naslednja skrb tovarna, da bi čim prej lahko začeli delati. Občudujem pripadnost podjetju, delavnost. Tudi gostilničar je imel sobe, čolne, rafte, vso opremo za vodni šport. Prva izrečena misel je bila: »Rešili smo se najhujšega, da bi se čim prej v dolino vrnili tudi gosti, turisti. Bomo pač še enkrat začeli znova.« Kakšen optimizem, pogum, moč. V strugi Savinje so delali vojaki, mi smo sodelovali s hrvaškimi in slovaškimi. Z velikimi delovnimi stroji so prelagali pesek z enega kupa na drugega, da bi strugo čim bolj uredili in jo za silo pripravili za jesensko deževje. Ne vem, kdo je bil bolj ganjen – mi, ki smo lahko pomagali, ali domačini, ki so pomoč sprejeli.