Ogrožene so vrednote človečnosti
Človeški pogled se je nevarno zožil, je v včerajšnji praznični pridigi na Brezjah dejal ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Včeraj so bile množičnejše tradicionalne šmarenske svečanosti tudi v Lescah, kjer je maševal upokojeni beograjski nadškof dr. Stanislav Hočevar, v župniji Kranj Drulovka - Breg, kjer je maševal ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar, na Bledu in Primskovem. V nedeljo je na Brezje prišlo tudi okrog dvesto Romov, ki so v procesiji z Marijino sliko krenili po Parku miru.
Brezje – Na včerajšnji praznik velikega šmarna ali Marijinega vnebovzetja je bilo v cerkvah svečano, še posebno v tistih, ki so posvečene Marijinemu vnebovzetju in so bile ali so še danes romarska središča. Med vsemi cerkvami na Slovenskem jih je največ posvečenih Mariji.
Največ romarjev je prišlo na Brezje. Direktorica Romarskega urada dr. Andreja Eržen Firšt je povedala, da je prišlo dopoldne v Marijino narodno svetišče več kot 4500 romarjev, ves dan pa jih pričakujejo okrog deset tisoč.
Osrednjo praznično mašo je daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Uvodoma je dejal, da imamo veliko razlogov za veselje ob tem prazniku Marijinega vnebovzetja, ki ga je kot versko resnico 1. novembra leta 1950 razglasil papež Pij XII. Ta praznik močno potrebujemo ravno v času, ki ga živimo, je dejal.
»Potrebujemo ga zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dneh in jih mnogi še vedno doživljajo. Ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti. Koliko klicev se je v teh dneh in nočeh dvignilo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog. Pa tudi kletev in besed obupa,« je povedal nadškof in se spomnil tistih, ki so v ujmi izgubili življenje … »Današnji praznik potrebujemo, ker doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti. Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v ošabnih mislih njegovega srca. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi, in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdo naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja … Svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravice do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne mre več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko,« je dejal ljubljanski nadškof Zore in poudaril, da žal mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni, kar ni najhujše. Težje je trpljenje duše, ko starejše neznosno boli občutek odvečnosti.