Ljubezen z Evo
Iz sveta Petra Colnarja (5. del)
Pod oknom moje Eve
Že dolgo, dolgo pred današnjim časom sem se kot mlad fant navadil, da sem, ko se je stemnilo, prišel pod okno stanovanja iz tretjega nadstropja stanovanjskega bloka v upanju, da mi bo uspelo videti vsaj senco moje Eve. Ne spomnim se, ali mi je kdaj uspelo, vem pa, da je bilo to eno izmed prvih kasnejši srečanj z mojimi Evami.
Lepa mlada Eva je takrat začela vzbujati pozornost v mestu. Razumljivo. Lepa postava, ki je že začela dobivati ženske oblike. Bila je eno najlepših deklet na kranjskem kopališču. Kot enemu najsrečnejši fantov mi je pri njej zmanjkalo »samo nekaj centimetrov«. Drugemu je uspelo in lepotica je zanosila.
Še veliko let kasneje se je samo prijazno zasmejala, ko sem jo vprašal, zakaj se ni poročila, ko je zanosila. Fant jo je vprašal, ali se bosta zdaj morala poročiti. Na njen odgovor, da samo zaradi tega ne, je odgovoril, da se potem pač ne bosta.
Nista zaživela skupaj, ostala pa sta prijatelja. Sin je zrasel v uspešnega podjetnika. Eva se ni nikoli poročila. Še vedno je prijazna spoštovana gospa, ki se v več kot v zrelih letih odzove na telefonski klic, vendar se po daljšem pogovarjanju prijazno poslovi s pojasnilom, da jo je začela boleti roka zaradi teže telefona … Tudi po tem, ko sem se poročil z njeno takratno prijateljico, smo za vedno ostali prijatelji.
Z Evami na taborjenju
Nekega poletja smo šli štirje prijatelji taborit s svojimi Evami. Vsak par s svojim šotorom v borov gozdiček na obali v Premanturi. V tej četverki sta bila tudi Evi iz druge zgodbe.
Bilo je na začetku razvoja morskega turizma in taborjenja. Domačin je dovolil postaviti šotore na njegovem, ker smo mu prinašali vse odvečne ujete ribe. Celo vračal nam je s sadjem in krompirjem.
Bili smo dobri plavalci, Eve pa (ne vem, ali smo se tega že takrat zavedali) kot princese iz pravljice. Vedno je šel na lov en par. Ko sta se z masko in orodjem potopila, so z vseh strani priplavale radovedne ribe, da sta lahko za kosilo izbrala vnaprej dogovorjeno vrsto …
Čez nekaj let sva šla z mojo Evo pogledat, ali je tam še tisti košček nebes. Nikjer ni bilo niti borovca, ki je v naših šalah rasel postrani, ker se je nanj stalno naslanjal eden od prijateljev. Samo velikanski hoteli, samo beton, beton in beton!
Z Evo sva se spraševala, ali smo res tam nekoč lovili ribe? So ribiči (fantje) lovili ribe (Eve)? Je bilo to mogoče, kot se spominjamo, da so tudi čudovite Eve ulovile svoje fante?