Grafomotorika (2)
Vaje so namenjene predvsem otrokom, ki jim grafomotorika predstavlja izziv, ki potrebujejo kognitivno spodbudo, da razmislijo o svojih grafičnih potezah.
Lani je pri založbi Mladika izšla knjiga s področja grafomotorike z naslovom Desno, levo, gor in dol. Gre za zbirko manj in bolj resnih čečkarij in vzorcev za uspešno ter ustrezno načrtovanje giba ob uporabi pisala ali prsta v dvodimenzionalnem prostoru.
Avtorica je dr. Martina Ozbič, priznana logopedinja surdopedagoginja ter specialna in rehabilitacijska pedagoginja, ki nudi pomoč enojezičnim in večjezičnim osebam z govorno-jezikovnimi in učnimi težavami. Dolga leta je poučevala tudi na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Omenjeno knjigo je napisala, da bi bila v pomoč vsem, ki jim je grafomotorika izziv. »Leta 1995 sem diplomirala iz dispraksije. Že od vedno me je zanimalo načrtovanje giba. Ker sem glasbenica, sem ga takrat povezovala z ritmom. V diplomskem delu sem želela poglobiti vedenje, kako je povezana sposobnost načrtovanja giba s sposobnostjo ritmizacije, koordinacije telesa, in raziskati, ali imajo otroci z učnimi oziroma s specifičnimi učnimi težavami bodisi na gibalnem ali na ritmičnem področju več težav. Izkazalo se je, da je tako. V svoji strokovni karieri sem srečevala otroke z dispraksijo, disgrafijo, torej s težavami koordinacije giba, telesa (zgornjih, spodnjih okončin ali celotnega telesa) in otroke tudi s težavami pisanja – ne zato, ker ne bi vedeli, kaj napisati, da ne bi poznali črk, ampak zaradi težav s premikanjem roke v določenih omejitvah. Zelo sem si želela napisati oziroma narisati knjigo na temo grafomotorike, ki bi ponudila nek trening, ki bi bil postopen. Na trgu takšnih knjig primanjkuje, potreba po njih pa je velika. Po drugi strani pa sem potrebovala gradivo za otroke, ki prihajajo k meni na obravnave, za tiste, ki grafomotoričnih spretnosti sploh ne zmorejo, jih zmorejo delno ali za tiste, ki želijo biti natančni. Lotila sem se dela in zelo sem vesela, da mi je uspelo,« je pojasnila v pogovoru.
Knjiga je v treh jezikih (slovenščina, italijanščina in nemščina), vaje pa so namenjene predvsem otrokom, ki jim grafomotorika predstavlja izziv, ki potrebujejo kognitivno spodbudo, da razmislijo o svojih grafičnih potezah. »Vaje lahko uporabljamo tudi pri odraslih, ki imajo težave na področju načrtovanja in izvedbe giba, na primer po možganski kapi. Prav tako pa je knjiga namenjena tudi učiteljem in staršem, ki želijo spodbujati neverbalno, negrafemsko grafomotoriko, torej čisto grafomotoriko brez simbolne »navlake« črk, kot osnovo za ustrezno spodbujanje prostorsko zaznavnih in motoričnih procesov. Gre za čisto uporabo potez brez jezikovnega pomena, kot je pri pisanju,« pove avtorica.
Publikacija je razdeljena na tri ravni v treh ločenih knjigah. Vaje so združene v posamezne sklope na osnovi določenih prvin, npr. usmeritve, zrcaljenja ..., občasno pa jih prekine list, na katerem lahko otrok uporabi več prvin s prostim risanjem ali slikanjem. »V prvi ravni otroka povabimo od prostega risanja v bolj strukturiran grafomotorični svet – z namenom, da mu pomagamo pri razvoju opazovanja, zaznavanja, pri organizaciji in koordinaciji gramofomotoričnega giba. V srednji ravni mora otrok razmisliti o kombinacijah glede na usmerjenost oz. glede na izmenjujoče se elemente, v tretji ravni pa mora otrok skrbno povezovati levo in desno stran, skrbno razmisliti ter načrtovati gib, vključno s križanjem osrednje navpične in/ali vodoravne osi,« je še predstavila dr. Martina Ozbič. Poudarja, da ima grafomotorika velik vpliv tudi na druga področja razvoja otroka. (Se nadaljuje)