S kolesi in barko po otokih (2. del)

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Izleti GG / ponedeljek, 14. avgust 2023 / 12:19

Otok Brač

Drugi dan našega kolesarjenja smo se zjutraj z barko odpeljali v mesto Bol na otoku Brač. Že med plovbo proti Bolu smo opazili Vidovo goro, ki je s 778 metri višine najvišji vrh jadranskih otokov. Šele z morja na nadmorski višini nič opaziš, kako visoka je gora. Naša tiha želja je bila, da se povzpnemo nanjo, saj je od tam res lep razgled proti Hvaru; in priznam, kar malo sem se bal vzpona. Najprej smo si ogledali Zlatni rat (Zlati rt, tudi Zlati rog), eno najbolj slikovitih plaž na otoku, ki se kot jezik steguje v morje. Konica »jezika« se spreminja glede na morski tok. Nekoč je bil tu raj za ljubitelje srfanja, a danes je ta dejavnost prepovedana, saj je plaža namenjena izključno turistom, ki želijo ležati na soncu.

Mi smo se po lepi asfaltirani cesti podali proti Murvici, manjšemu kraju, kjer pa novi lastniki obnavljajo predvsem stare hiše. Opazil sem, da jih veliko obnavlja tako, da bo njihova arhitektura ostala takšna, kot je bila pred razpadom. Dvesto metrov nad vasjo je Zmajeva jama, kjer so v 15. stoletju živeli redovniki glagoljaši, ki so tja zbežali pred Turki. Žal si jame nismo ogledali, ker nas je čakal težji del 10-kilometrske makadamske poti do kraja Farska. Tu se kar na lepem začne široka asfaltirana cesta, ki so jo zgradili pred kratkim. »Ne moreš verjeti, kakšna cesta kar naenkrat,« mi je rekel eden od gostov. In ta cesta je speljana prav do kraja Nerežišća. Kasneje smo spraševali lokalne prebivalce, kako da so zgradili tako mogočno cesto do majhnega kraja, pa je vsak povedal neko svojo zgodbo. V glavnem je bila pot strma, a ovinki lepo speljani povsem do križišča, kjer se pot odcepi proti Vidovi gori. Prav na vrh gore vodi sicer ozka, a lepo asfaltirana cesta – in klobuk dol vsakemu, ki prekolesari ali pride peš na goro. Na vrhu sledi nagrada: precej draga pijača v bližnji trafiki in lep brezplačen razgled na morje z jezikom Zlati rt. Še posebno nagrado si zasluži vsak, ki prikolesari na vrh brez pomoči električnega motorja. V naši skupini so bile štiri dame, Mija, Renata, Nadja in Jana, ter Franci. Na prve tri sem še posebno ponosen, saj smo skupaj tekli že daljnega leta 2006, v prvi glasovi tekaški skupini pod vodstvom Janeza Ferlica. Takratne tekaške ekipe že zdavnaj ni več, a Mija, Renata in Nadja so še vedno aktivne in pogosto tečejo ter obiskujejo hribe. Zato danes ostajajo čile, zdrave in vedrih misli.

Spust proti Sumartinu

Naprej je bilo kolesarjenje lažje, saj je šlo večinoma navzdol proti naseljem Pražnica, Gornji Humac, Selca in Sumartin. Občudovali smo lepo naravo in spoznavali, koliko skritih kotičkov je v notranjosti otoka. Ni čudno, da so se prav sem zatekli številni prebivalci, ko so v 16. stoletju na kopnem razgrajali Turki. Na Braču je kar nekaj jam, kjer so živeli menihi, in največja med njimi je Puščava Blaca (Pustinja Blaca). To je v strmo skalo zažrt markanten samostan, ki ga sestavljajo cerkev, knjižnica, zvezdni observatorij, zakladnica (tudi zbirka starega orožja in ur), šola za otroke iz bližnjih pastirskih naselij, bivalno-nastanitveni in drugi pomožni objekti. Zadnji puščavnik (iz družine Miličević) je umrl leta 1962. Sedaj je Puščava Blaca spremenjena v muzej, vreden ogleda.

Otok Brač pa je znan tudi po posebnem belem kamnu, ki ga največ izkopljejo v kraju Pučišća. Iz tega kamna so zgrajene številne hiše, pristanišča in valobrani. Ker je tudi braški kamen zelo kakovosten in iskan, so z njim gradili Dioklecijanovo cesarsko palačo v Splitu in palačo Organizacije združenih narodov v New Yorku.

Etapo po otoku Brač, ki smo jo vozili ta dan, smo imenovali kraljevska, saj smo napravili več kot 70 kilometrov in se z morja povzpeli na Vidovo goro. V kraju Sumartin smo se vkrcali na barko in se odpeljali do luke Sućuraj na Hvaru. Med vožnjo smo večerjali, zato smo imeli zvečer čas organizirati finale turnirja v prstometu. Naši finalisti so lahko igrali na širokem parkirišču za vkrcanje avtomobilov na trajekte. V Sumartinu smo prenočili in naslednji dan po jutranji telovadbi odpluli okrog rta polotoka Pelješac do pristanišča Račišće na otoku Korčula. (Se nadaljuje)