Otroci ločenih staršev
Najbolj gotovo dejstvo je, da se je moje življenje začelo z združitvijo spolne celice mojega očeta in spolne celice moje mame. Ob vseh teorijah, velikih razglabljanjih, pisarijah, modrostih in neumnostih o otrocih in družinah pogosto pozabljamo prvi trenutek svojega spočetja. Prerekamo se, je družina pomembna ali ne, je biološki oče pomemben ali ne, kakšen pomen imajo rejniki, ali naj odpiramo spomine, ki jih ni, mama je umrla na porodu – ali ima to kakšen vpliv na moje življenje, ali je bolj pomembna družba, država, narod ali družina. Pozabimo pa, da sem bil v prvem trenutku svojega življenja (in še mnogo kasneje), v trenutku mojega spočetja (in še mnogo kasneje) pol očeta in pol mame. Zamislimo si ta trenutek. Drugače ne more biti. Biološko, fizično sta se združili dve celici. Če pa nam uspe začutiti trenutek svojega spočetja, se ne bomo mogli nehati čuditi veličini svojega lastnega življenja. Moj oče in moja mama sta zame najbolj pomembni osebi. Ali sta bila dobra ali slaba, ne vpliva na njuno biološko vlogo pri meni. Zato bom večno hrepenel po njiju. Tudi kadar ju ni. Še celo več. Lahko, da sta (bila) slaba, hladna, groba, nečustvena, ogromno odsotna, čudaka, ali je npr. oče umrl ali odšel pred mojim rojstvom … Še vedno je to človek, ki me je spočel, in še vedno je to ženska, ki me je rodila. Biološko sem povezan z njima. Želimo poudariti vidno, fizično, biološko povezavo s svojimi roditelji. Vzporedno, od spočetja dalje, se gradi tudi psihična, čustvena povezava med otrokom in staršem. Ta je nevidna, vendar vedno prisotna. Po njej vedno hrepenimo, tudi kadar je ni. Zakaj? Ker je to del naše narave. In najbolj nesmiselno se je boriti proti naravi.
Na podoben način otroci nezavedno doživijo ločitev svojih staršev. Oni nikoli ne bodo mogli celostno dojeti, zakaj oče in mati ne moreta biti mož in žena oziroma zakaj ne moreta več živeti skupaj. Vsak otrok si želi imeti ob sebi oba. Vsaj v začetku. Kjer je kasneje prisotno psihično in fizično nasilje, je ločitev res lahko odrešitev tudi za otroke. Vendar bo tudi v tem primeru otrok vedno hrepenel po bližini obeh, hrepenel in želel bo celo več – da se imata oče in mati rada in da so vsi skupaj. Da so normalna družina – drug ob drugem, ne vpijejo drug na drugega, ob mizi ni moreče tišine. Otrokom ločenih staršev ne samo, da jim ni lahko. Zelo jim je težko. Eno izmed groznih vprašanj zanje je: »Pri kom pa bi sedaj ti rad živel?« Tega se otroka nikoli ne vpraša, kajti on bi rad živel pri obeh. Otrok ne more razumeti ločitve dveh odraslih, ki ju on občuduje. Spraševal se bo, kaj je on storil narobe. Čutil bo lastno krivdo. Najprej manjšo krivdo, kaj je storil narobe, nato večjo, začel bo kriviti sebe, da je z njim nekaj hudo narobe. Ta krivda ga bo ubijala. Namesto da bi se razjezil in jima zabrusil: »A se vidva lahko skulirata in uredita sebe!«