Obletnica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 29. april 2022 / 14:32

Spominjamo se različnih obletnic, nekatera praznovanja so bogatejša in slovesnejša, drugih obletnic se le spomnimo, nekatere pozabimo, ne da bi hoteli, nekaterih pa se niti slučajno nočemo spominjati. Ne bomo na primer praznovali obletnice dneva, ko smo hudo zboleli … Pred časom sem dobila elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da je letos trideseta obletnica mature, dobimo se tam in tam ... O, kako lepo, da se je ena majhna ekipa sošolcev spomnila. Včasih smo pošiljali pošto, iskali naslove … Danes je elektronska pošta enostaven način sporazumevanja, še lažje je na socialnih omrežjih. Prišlo nas je 13 sošolk in sošolcev, ki smo pred tridesetimi leti maturirali. V srednjo šolo smo se vpisali leta 1988, zaključili smo jo leta 1992. Med našim šolanjem v srednji šoli je nastala samostojna Slovenija. Ko naj bi se odpravili na maturantsko ekskurzijo po Jugoslaviji, so bombardirali Plitvice. Nismo šli po Jugoslaviji. Bili smo zelo pogumni in smo šli sami, čisto sami brez vodiča in agencije – na Dunaj. Najeli smo avtobus, rezervirali prenočitev v poceni hotelu in smo šli. Če danes pomislim in gledam srednješolce, ki jih učim, ni več takih primerov. Če ekskurzije ne organizira šola, se prijavijo na neki večji agenciji, ki nudi tovrstne izlete. Zgodi se, da gre nekaj dijakov samih na izlet. Cel razred zagotovo ne. Ko smo se vpisali, smo bili dijaki šole, ki se je imenovala SŠPRNMU – torej Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno-matematične usmeritve. Ko smo šolo zaključili, je na spričevalih pisalo Gimnazija Kranj. Mi smo bili pedagoški razred. Pedagoški poklic je bil tedaj deficitaren. Celo srednjo šolo sem prejemala štipendijo za deficitarne poklice. Danes učiteljev zopet manjka. Maturiralo nas je 22 dijakov, tako ali drugače nas dela v šolstvu in vzgoji šest. Drugi so pravniki, ekonomisti, novinarji, zdravniki, podjetniki. Prve besede ob srečanju po dolgem času so bile, kaj delaš, kje živiš. Ko se je družba malo sprostila, pa kako živiš, si zadovoljen sam s seboj. Tako kot je pisano življenje, tak je tudi naš razred. Ene sošolke ni več med nami, drugi so ločeni, tretji živijo v partnerskih zvezah, eni smo poročeni, nekatere so že vdove. Kar precej jih nima otrok, drugi jih imamo celo falango. Vnuka nima še nihče. Pri načrtovanju ponovnega srečanja smo si bili enotni, da se lahko srečujemo vsako leto. Leta 2023 bo večina stara petdeset let. Sošolka pripomni: »Zdi se mi, kot da se vedno bolje razumemo.« Življenje ljudi obrusi, spusti maske, starejši smo, bolj smo strpni drug do drugega. V skupini 22 maturantov se lahko zrcalijo različne vloge, ki nam jih nudi vrtiljak življenja. Nisem čisto prepričana, ali mi izbiramo vloge ali smo izbrani za posamezno vlogo. Prej to vlogo sprejmemo, lažje nam je.