Nepremišljene besede iz mladosti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 10. avgust 2023 / 10:49

Izidorjeva mladostna izkušnja je imela tako zanj kot za vse, ki so bili z njo povezani, usodne posledice. Malo nepremišljenosti, malo objestnosti, pa se mlademu človeku maščuje vse življenje.

Takole je začel: »Nisem še končal osnovne šole, že so se mi pojavili mozolji. To niso bili tisti, običajni, ki pridejo in gredo. Na obrazu so za seboj puščali grde brazgotine, zaradi katerih sem bil videti, kot bi bil gobav. Sošolci so se iz mene norčevali, še odrasli, če že niso mogli držati jezika za zobmi, so se ob pogledu name najprej zgrozili, potem pa dejali, ubogi revež, sam bo ostal, katera ga bo pa marala ...

Sem letnik 1973, Katarina je bila eno leto mlajša od mene. Kar pomnim, sem bil zaljubljen vanjo, ona pa me je ignorirala. Brat, ki je že študiral, mi je nekoč v šali dejal, da zato, ker nisem baraba. Te besede sem si, pa ne vem, zakaj, zelo zapomnil. V bližnji vasi so imeli za pusta navado, da so se našemili in takšni potem prišli tudi na ples v zadružni dom. Z bratom sva se oblekla v stare cunje, predstavljala pa sva komika Stana in Olia. Ko sva prišla do dvorane, se mi je izgubil izpred oči. Bilo je veliko prerivanja, godci so igrali, skozi ozka vrata pa se vsi hkrati nismo mogli zgnesti. Malo sem hodil naokrog, med mizami. Srčno sem si želel, da bi srečal Katarino. Pod pustno masko sem se počutil veliko bolj pogumnega, kot sem bil v resnici.

Končno sem zagledal tri, ki so bile oblečene v Trnuljčico, Sneguljčico in Pepelko. Spoznal sem jo po čevljih. Moj oče, ki je bil priložnostni čevljar, ji jih je že večkrat popravljal. Z nekaj zgovornimi kretnjami sem jo povabil na ples. Hitro je privolila. Zelo dobro sva se ujela, plesala sva več zaporednih plesov. Kar topil sem se od sreče. Točno ob pol polnoči so potem izbirali najboljše maske. Zasedla sva četrto mesto, za nagrado pa sva dobila dva plavalna obroča za na morje. Ob polnoči smo morali sneti maske in se pokazati, kdo smo. Tega pa nisem hotel. Vedel sem, da je Katarina precej visoko in nedostopno dekle. To, da je ves večer plesala z menoj, ji ne bi bilo v čast. Sklenil sem, da bo bolje za naju oba, če se izmuznem in grem domov. Bolje to, sem si mislil, kot da bi na njenem obrazu opazil razočaranje. A me je, ti šment, dohitela pri prvi hiši, pravzaprav pri kozolcu. Masko, ki sva jo z bratom več kot 14 dni izdelovala, je potegnila z mojega obraza, in to s takšno močjo, da se je odtrgala elastika.

Ko bi vi videli njeno razočaranje, ko je zagledala moj obraz! 'A ti si? Največji bedak od vseh bedakov!' je rekla in planila v norčav krohot. Najraje bi se udrl v tla. Tako me ni še nihče ponižal. Ne vem, kaj sem pričakoval, a takšnega obnašanja ne. Obrnil sem se in skoraj stekel naprej po cesti. Do doma sem imel še najmanj dva kilometra, ko me je dohitel sošolec iz osnovne šole.

'Kaj sta pa počela s Katarino pri tistem kozolcu?' me je vprašal.

Bil sem še zmeraj zelo užaljen, hkrati pa zelo besen. Vse bi dal zanjo, ona pa se je norčevala iz mene. 'Ja, saj veš, kaj se počne pod kozolcem,' sem mu odgovoril. 'Pa ne, da ti je dala?' se je začudil. 'Je šlo bolj zlepa kot zgrda,' se je glasil moj odgovor.

Na ta pogovor sem že pozabil, sploh ker se mi je jeza na Katarino že malo polegla. Po nedeljski maši pa je mama prijokala domov. Povedala mi je, da po vasi govorijo, da sem neko dekle posilil, da je komaj preživela, tako surovo sem ravnal z njo. Mama je vedela, da tega ne bi nikoli storil. Vsaj to, hvala Bogu. A govorice niso potihnile, vedno več jih je bilo. Ljudje so me čudno gledali, še tisti, s katerimi sem se dobro razumel, so se mi umaknili s poti. Poiskal sem sošolca in ga prosil, naj mi pove, zakaj me je opravljal po vasi. Odgovoril mi je, da malo 'zajebancije' nikomur ne škodi.

Star sem bil že 35 let, ko sem bil še zmeraj brez dekleta. Glas o tem, da sem posiljevalec, je šel za menoj povsod, kamor sem se umaknil. Katarina se je pri 25 letih poročila, pa tudi ni bila srečna. Mož je bil zelo ljubosumen, ni ji verjel, da med nama ni bilo nič. Z dvema otrokoma se je potem vrnila domov in se zaposlila v Zdravstvenem domu. Nekajkrat sva se srečala, saj sem prihajal po recepte za mamina zdravila. Zelo se mi je smilila. Rad bi ji pomagal, a nisem vedel, kako. Ko mi je izročala recepte, je gledala skozi mene, kot bi bil zrak. Pri štiridesetih mi je umrla mama, ko smo jo pokopali, sem vedel, da se v domači kraj ne bom nikoli več vrnil, posredno pa ne bom več srečeval Katarine. Med dopustovanjem na Krku sem spoznal Dorotejo. Že na drugem zmenku sem ji povedal, kakšen sloves se me drži. 'A ti si tisti, ki si dotolkel našo Katarino?' mi je rekla. Konec je, sem si mislil ter že hotel vstati. Pa me je zadržala. Povedala mi je, da je Katarinina sestrična, da njeni domači dobro vedo, da nisem nič kriv, da sem le preveč otresal z jezikom. Pojasnila mi je tudi, da je v svoji oholosti in vzvišenosti včasih nemogoča, kar jo pogosto tepe. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se mi je odpel mlinski kamen, ki mi je visel za vratom. Več kot 23 let sem zaradi besed, ki jih je sošolec nepremišljeno raztrosil naokoli, trpel in se žrl. Še na maminem pogrebu se nisem tako od srca razjokal, kot sem se pred Dorotejo.

Kasneje sem postal učitelj praktičnega pouka na eni od srednjih šol. Učil sem tudi Katarininega sina. Zelo dobro sva se razumela, veliko sem mu pomagal, saj je imel precej težav v odnosu do učiteljev in tudi do sebe. Upam, da sem se tako vsaj malo odkupil za svoje nepremišljene besede v mladosti.«