Al' prav se piše škržat ali škržad ...

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / torek, 8. avgust 2023 / 08:33

Legendarne basni Zverinice iz Rezije, ki jih je etnolog Milko Matičetov zbral med letoma 1962 in 1973, so ene bolj znamenitih pravljic, kar jih pozna slovenski rod. In prav Matičetov je tisti, ki se je zelo veliko ukvarjal z izvorom besed. »On je rekel, da škržati izvirajo iz gorenjščine, a da imamo Gorenjci samo škržate, ki pojejo v ultrazvoku, ki ga sploh ne slišimo. Zato je treba uporabiti primorski izraz škržadi ali škržaki, uveljavljati je nato začel škržade ...«

Dr. Tomi Trilar, raziskovalec in velik poznavalec živali (predvsem žuželk in ptic), deluje kot muzejski svetnik na Kustodiatu za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in je vodja Slovenskega arhiva živalskih zvokov. Predan raziskovalec škržatjega sveta vse vrste poimenuje škržadi, tudi tiste, ki bivajo na Gorenjskem (zadnji slovenski pravopis sicer dopušča obe obliki poimenovanja, a daje prednost škržatu). Dr. Trilar je strikten pri uporabi škržada. »V Sloveniji je 16 vrst škržadov. Tiste na Primorskem slišimo, tu na Gorenjskem pa jih redko, ker pojejo v ultrazvoku. Menim, da so škržadi tropskega izvora, kje točno na planetu so se razvili, ne vemo, je pa običajno pri vsaki živalski in rastlinski skupini, da se je v evoluciji nekje razvila, se razširjala v nova okolja, in ko je zasedala nove življenjske prostore in se srečala z novimi življenjskimi okoliščinami, je evolucija povzročila, da so se populacije ločile med sabo in so nastale nove vrste,« razlaga sogovornik. »Velik prelom v evoluciji so bile ledene dobe. Škržadi so toploljubni, zato jih je v času ledenih dob potisnilo proti jugu na polotoke v t. i. refugije. V toplih območjih so tam preživeli ledeno dobo, ko se je led začel umikati in se je ledena doba končala, so se spet vzpostavili taki pogoji, ki jim ustrezajo. Iz refugijev so se širili nazaj s polotokov na celino.«

Škržati živijo tudi na Gorenjskem

»Pri nas gredo do drevesne meje, na Vršiču, denimo, jih najdemo še na vrhovih zadnjih macesnov, na celem pobočju Karavank, pa od Mojstrane gor, v tistih borovcih so povsod.« So pogoj za bivalno okolje borovci? »Ne, ne, borovci so samo kazalnik, da je pobočje termofilno,« odgovori dr. Trilar. Živijo pa lahko kar visoko. »V regiji Ticino v Švici, kjer je malo mediteranskega vpliva, gredo v borove gozdove na 2200 metrov, v Himalaji so pa na 4700 metrih.« Kako je z njihovo življenjsko dobo? »Odvisno, kaj razumete pod življenjsko dobo,« se nasmehne sogovornik. »Odrasli osebki živijo nekaj tednov, odvisno od tega, kako hitro najdejo samico in se sparijo. Vsak samec se spari samo enkrat, potem ne poje več, ne išče več samice in počasi pogine. Najdaljši razvoj škržada od jajčeca dalje pa lahko traja tudi 21 let! V Ameriki obstajajo vrste, ki jim rečemo 13- in 17-letni škržadi, včasih pa se v 17 letih ne razvijejo do konca in potrebujejo še štiri leta, da se do konca izležejo, ampak to je res velika izjema. Večina manjših škržadov ima dvoletni razvoj, mogoče kakšni ličinki uspe, da se izleže že po enem letu, pri večini večjih, ki jih slišimo, razvoj traja od dve do tri leta, v gorskem gozdu pa lahko do šest let.«

Z napevi privabljajo samice

Oglašajo se samo moški škržati, in to zato, da privabijo samice. »Samica nima organov, s katerimi bi proizvajala napeve, zna pa utripat s krili in povzročati klike. Pri delu škržadov, ki so si sorodni med sabo, samice samcu s klikanjem s krili signalizirajo, da pride. Del škržadov, kjer se pri samicah ni razvil mehanizem signaliziranja s klikanjem, pa samice priletijo k samcem in se sparijo; 13- in 17-letnih škržadi, ki so razširjeni v Severni Ameriki, so tako veliki in tako glasno se oglašajo, da se ne da pogovarjati. To sem doživel v univerzitetnem kampusu.« Dr. Trilar se spomni tudi prigode z odprave v Jugovzhodni Aziji. »Nekoč smo šli za nekaj dni s čolnom po reki navzgor v džunglo, nato še peš čez greben, seveda je tam problem elektrika. Šli smo tako daleč, da ni bilo smiselno s seboj nositi agregata. Pridemo tja, pa med urejanjem tabora zaslišimo, kako začne nekdo žagati na 'sekular'. Sem rekel: 'Pa kaj me zafrkavate, da tu ni elektrike …' No, ampak ta zares močan zvok je bilo škržadovo petje – od takrat temu škržadu pravimo sekular.«

Jutranji mrak

Škržadi začnejo peti takrat, ko so zadosti ogreti od sonca. Oglašajo se v časovnih oknih. Eno od takih časovnih oken v džungli, ko se oglaša veliko vrst, je jutranji mrak. »To je od takrat, ko je že zadosti svetlo, do nekaj minut po sončnem vzhodu. To je kake tričetrt ure obsegajoče časovno okno, v katerem lahko, če je dober primarni deževni gozd, v katerem nikoli niso sekali, poje tudi 15 vrst. To petje imenujemo jutranje fanfare in ti pojejo okrog sedmih zjutraj. Enkrat odpoje, odleti, tristo, štiristo metrov stran; ko se eden zbudi, se zbudi ista jata in se premikajo v isti smeri. Ko časovno okno mine, utihnejo in naslednji dan jih dobiš v isti krošnji in nadaljuješ snemanje zvokov na istem mestu. To tehniko uporabljamo za lov samcev, predvsem tistih, ki imajo manjšo populacijo. Pojejo visoko na drevesih, v enem drevesu lahko poje kakih tisoč samcev. Ko samec odpoje svoj napev, ima samica približno dvesto milisekund časovnega okna, da v njem klikne, potem samec kot odgovor na ta klik zleti iz krošnje in nazaj v krošnjo v smeri samice. Če je ne zasliši, ker ni prisotna, potem samo odleti ven in nazaj v krošnjo. Če v takem primeru stojiš pod krošnjo in klikaš, ti samci zletijo na roko. V Evropi tega ne moreš doživeti, ker niso tako pogosti, pri gorskih škržadih to uporabljamo za lov.«

Iz Stražišča v Ljubljano

Dr. Tomi Trilar je svoje otroštvo in mladost preživljal v Stražišču, zdaj z ženo živita za Bežigradom. Nad svetom zvokov, ki jih mnogi ne opazijo, je fasciniran. Škržatovo petje je eno tistih, ki nas v poletnih mesecih, sploh če smo nekje ob morju, lahko pomirja, lahko pa vznemirja. Tudi v glasbo so jih že vkomponirali. »Boštjan Perovšek se je že veliko ukvarjal s tem, konec koncev je škržadov zadek živo glasbilo,« razloži dr. Trilar. »Na zadku ima pokrovčke, s katerimi pokriva opnice, ki jih ima bočno nameščene na prvem členu zadka. Ta opnica ima ploščico, na katero je pripeta mišica, ki gre na drugo stran telesa in se tam vpenja. Opnica ima rebrca, in ko z mišico potegne to ploščico, na vsakem rebrcu nastane pok.« Na plastenki vode mi pokaže, kako je to videti. »Takim strukturam rečemo, da so bistabilne. Opnica naredi serijo pokov, in ko mišica popusti, gre nazaj. Poleg tega pa je cel škržadov zadek votel, saj imajo živčni sistem na trebušnem delu in ima tu samo nekaj ostankov prebavil, vse drugo pa je votlo in deluje kot resonančni prostor, kot telo pri kitari.«

Nekatere slišimo, nekaterih ne

Med najinim pogovorom mi dr. Trilar predvaja veliko zvokov škržatov, nekaterih, pravi, on ne sliši. »Vi slišite?« »Ja, jaz ga slišim.« »No, jaz pa ne … – ampak tudi vas to čaka,« se navihano nasmehne. »Človek ima v notranjem ušesu polža in ta polž ima opno, na kateri so čutne celice. Opna se z leti počasi oži in zaradi tega, ker je različno široka, na različni oddaljenosti različno zavibrira. Tista frekvenca, ki zavibrira, vzburi čutnice, ki so na opni, in te sporočijo signalom, katera frekvenca je. Tako možgani razlikujejo melodije med sabo.« S starostjo čutnice za nizke in visoke frekvence odmirajo in se ožijo, pove Trilar. »Vsako uho ima svoje karakteristike. Imam kolega, ki je slišal do 22 kilohercev, recimo zdravo mlado uho sliši do 20 kilohercev. Ampak … potem smo izumili slušalke, ki si jih tiščimo v ušesa, in naglas poslušamo glasbo. Vse to povzroča, da čutnice za nizke in visoke tone hitreje odmirajo.« Sogovornik sicer sliši ogromno zvokov, ki jih običajno preslišimo, ker nismo zadosti pozorni, da bi jih ujeli v svoje sluhovode. »Super je to, zanimivo je. Slišim vsakega ptiča, vsakega žužka, ki je toliko glasen in v taki frekvenci, da jo slišim oziroma zaznam. Spomladi zaslišim prvega murna, prvo lastovko, ki pride nazaj, prvo šmarnico, ki zapoje na strehi, ali pa belo pastirico, ko pride s selitve spomladi. V splošnem ljudje, če že slišijo zvoke iz živalskega kraljestva, zvene pomešajo. »Res je, mešajo škržade, marsikatero kobilico, murne, ki jih je cela kopica: od hišnega, močvirskega, bordojskega, ki poje v Goriških brdih, v vinogradih, stepskega najdemo na prekmurskih ravnicah, črnoprogi domuje na krasu. Gozdni murn je skrivnosten in zelo tiho poje, težko ga je slišati, pa vinski čriček, ki je sicer nežna, prozorna žival, a je kar glasen.«