V deželi mariachijev, 5. del

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Izleti GG / / 08:04

Na sprehodu po Veracruzu so nas pozdravili zvonovi, ki so se ob polni uri oglasili iz stolpa ob mestni hiši. V zvonjenju smo hitro prepoznali melodijo La Bambe, ki predstavlja nekakšno himno mesta in te zvezne države. Kako tudi ne, La Bamba je znana daleč izven Mehiških meja in najbolj znan napev tradicionalne zvrsti tega dela Mehike, son jarocho. Glasbo v Mehiki sicer najdeš tako rekoč na vsakem vogalu. V Veracruzu smo tako uživali v zvokih marimb, ki so tu eden od tradicionalnih inštrumentov, tudi sicer pa se po mestih sprehajajo glasbeniki, ki za nekaj pesov napitnine izpolnijo glasbeno željo. Verjetno najbolj priljubljena je Cielito lindo z nezamenljivo melodijo, ki ima priredbe po celem svetu. Mimogrede: tudi slovenska verzija obstaja – skupina Don Juan jo je naslovila z Dekleta pa taka (tako naslov kot besedilo s španskim originalom sicer nimata nič skupnega).

Sinonim za mehiško glasbo so seveda skupine mariachijev. Dober vtis, kaj predstavlja ta zvrst glasbe, ki sicer izhaja iz Guadalajare, smo dobili na Plaza Garibaldi, trgu v Cuidadu de Mexico, ki ga ob večerih napolnijo skupine iz različnih delov države in uprizorijo pravi spontani šov za mimoidoče.

Tudi sicer Mehičani vsako priložnost izkoristijo za »fiesto«. V lokalih in restavracijah se ob dobri glasbi brez oklevanja zavrtijo stari in mladi, na naši poti smo naleteli na več manjših festivalov, ki so trajali pozno v noč. Tudi najbolj znan – día de muertos, ko se spominjajo svojih pokojnih, je pravzaprav neke vrste preplet zabave in mehiške kulture. Odlično jo je upodobil Disney v animiranem filmu Coco. Kar nekajkrat smo naleteli tudi na pražnje oblečena dekleta, ki praznujejo 15. rojstni dan, ki zaznamuje prehod iz dekleta v žensko, ob tej priložnosti pa niso nič nenavadnega zabave (quinceaneras), na katerih dva ali tri dni veseljači po nekaj sto gostov, z njimi pa se lahko merijo le še poroke.

Ogromna država, ki po površini zaseda prostor, enak štirim Španijam ali kar 97 Slovenijam, in je seveda mnogo prevelika, da bi jo mogli prepotovati v enem zamahu in odkriti vse, kar ima ponuditi. Sicer pa je z izjemo dolge poti iz Evrope in dragih letalskih vozovnic potovanje po Mehiki dokaj ugodno. Že za deset ali dvajset evrov si lahko privoščimo medkrajevno vožnjo na udobnih in varnih avtobusih, na ulici se lahko najemo za dva ali tri evre, v restavracijah pa je treba odšteti nekaj več; in tudi prenočišča so za evropski žep precej poceni in zgledno urejena. Razlogov za (ponoven) obisk je torej več kot dovolj. (Konec)