Končno svobodna

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 1. avgust 2023 / 14:42

Petnajstletna nevesta, 2. del

»Ležala sem nepremično, obe nogi sem imela zlomljeni, moj obraz pa zaradi udarcev ob kamenje ni bil prepoznaven. Milivoj me je namreč z nezmanjšano hitrostjo vlekel po tleh, četudi sem padla. Ena od medicinskih oddelčnih sester mi je povedala, da lahko grem k neki upokojeni nuni za gospodinjo.«

Aleksa je, medtem ko mi je pripovedovala svojo zgodbo, spila že četrto turško kavo. Pravi, da ima nizek pritisk, da ji nobena zdravila toliko ne pomagajo kot ta kava.

»Pri nuni sem se počutila varno, ne pa tudi zaželeno. Pogosto je bila slabe volje in takrat sem se ji morala umakniti na varno. Hodila je z berglo, ki jo je brez pravega razloga dvignila in me udarila z njo. Kadar je bila dobre volje, me je hvalila na vse pretege. Rekla mi je, da še ni srečala bolj poštenega človeka od mene. Pred tem je živela v prepričanju, da smo vsi cigani barabe in lopovi,« se z nasmehom na ustih spominja tega obdobja.

»Potem pa je Milivoj izvedel, kje sem. Pome je prišel s tremi prijatelji. Nuni so zagrozili, da jo bodo ubili, če bo kaj izčvekala, meni pa so zvezali roke in me odpeljali s seboj. Naj povem, da sem se pri nuni naučila nositi spodnje perilo. Že v avtu sem ga morala sleči, Milivoj pa ga je vrgel skozi okno. Doma me je spet posiljeval, včasih tudi po petkrat na dan. Ljudje so govorili, da še krave in svinje niso bile varne pred njegovo visoko potenco. Po kakšnem letu sem spet dobila priložnost za beg. Žal je imela moja nuna že drugo družabnico. Me je pa sprejela za malo manj kot mesec dni. Nisem smela niti na dvorišče, ker se je bala, da bi me kdo videl in novico o tem, kje sem, nesel na nos Milivoju. Zaradi raztrganin 'tam spodaj', nisem zadrževala urina. Nekoč je nuno obiskala zdravnica. Brž ko je stopila skozi vrata, je začela ovohavati zrak. 'Ubogi otrok,' mi je rekla, ko je ugotovila, da smrad prihaja od mene. Uredila je vse potrebno, da so me sprejeli v bolnišnico. Na oddelku za urologijo sem ostala skoraj mesec dni. Bila sem presrečna, saj mi po posegu urin ni več tekel po stegnih. Ko so me odpustili, sem dobila zatočišče pri gospe Pippovi. Bila je starejša gospa, vdova, a brez otrok. Živela je na Poljanski cesti, hkrati z menoj sta pri njej stanovali dve nosečnici, ki so ju napodili od doma, pa nista imeli kam iti. Družbo nam je delala tudi doga Paula, ki sem jo vsak dan dvakrat vodila na sprehod. Lepo sem se imela, zelo srečna sem bila! V bližini sta bila dva internata in nekaj srednjih šol. Pogosto sem postajala v bližini in opazovala mlade, ki so brezskrbno prihajali in odhajali, se družili v parku, na skrivaj kadili in se držali za roke. Nekoč me je prešinilo, da so pravzaprav moji vrstniki. Od njih sem bila le za kakšni dve leti starejša, izkušenj pa sem imela toliko, kot bi bila stara sto let. Potem pa mi je Pippova rekla, da je napočil čas, ko si bom morala poiskati službo in oditi na svoje. Mojo posteljo je že oddala ženski, ki jo je mož pretepal in ji grozil, da jo bo ubil.

Ne vem, kako to, a mislila sem, da bo lagodno življenje, ko bom imela redne dnevne obroke, trajalo v nedogled. Primerno delo sem iskala s pomočjo časopisnih oglasov. Končno sem dobila delo čistilke v neki delavski menzi. Sobica, ki sem jo delila s še eno žensko, ki ni znala besede slovensko, mi je bila všeč. Svoje stvari sem imela pod posteljo, sostanovalka tudi, saj za omaro v sobici ni bilo prostora. Za stanarino sem dala več kot pol plače, tako da mi je za hrano komaj kaj ostalo. Večkrat sem bila lačna kot sita. Nekoč me je pred menzo pričakal nek moški, ki je dejal, da pozna Milivoja. 'Če mi boš dala, mu ne bom povedal, kje si!' mi je zagrozil. Po službi je prihajal pome z avtom. Zapeljala sva se do Tacna, v neko gmajno, kjer me je posiljeval. Bilo mu je všeč, ker sem bila še zmeraj zelo debela. Nekoč pa pome ni prišel on, ampak Milivoj. Po vasi se je razširil glas, da so me v bolnišnici operirali in da sem med nogami takšna, kot bi bila ponovno nedolžna. Že po prvi noči, ko me je mučil do jutra, sem dobila moč, da sem mu ušla. Malo me je bolelo srce, ker je pri njem ostala torbica, v kateri sem imela prihranke. Še sreča, da je bil julij vroč, saj sem kar nekaj noči prespala pod mostom, dokler nisem dobila službe v neki vrtnariji. Delo je bilo zelo naporno. Začela me je boleti rama, ki se je že pred leti 'pozdravila' brez zdravniške pomoči. Pogosto mi je bilo brez vzroka slabo, izbruhala sem vse, kar sem pojedla. Edina pozitivna plat mojih zdravstvenih težav je bila, da sem shujšala. A upravitelj vrtnarije je bil dobričina. Ni mi zameril, da je imel od mene bolj malo koristi. Pomagal mi je celo, ko sem zaprosila za stanovanje. Po petih letih, ko sem enkrat spala tu, enkrat tam, največkrat pa na odpadu v kakšnem odsluženem avtu, sem se končno lahko vselila v lastno garsonjero. Nisem bila verna, a sem sedla na avtobus in se odpeljala na Brezje ter se zahvalila Materi božji za milost, ki mi je bila dana.

Leta so tekla, tudi odnos do nasilnih moških, kakršen je bil Milivoj, se je med Slovenci zelo spremenil. Nekoč me je poiskala neka ženska. Povedala mi je, da ima Milivoj doma zaprto njeno mladoletno hčerko, da ji ne dovoli, da bi se vrnila k staršem. Privolila sem, da bom pričala na sodišču, če ga bodo tožili. Ko sem vstopila v sodno dvorano, so tisti, ki so tam sedeli, buljili vame. Šele takrat sem se začela zavedati, da sta moji nogi skrivenčeni, da mi roka zaradi kronične poškodbe rame čudno štrli od telesa, da držim glavo postrani zaradi kdo ve kakšne poškodbe. Tudi podpisala sem se težko, saj mi je prste neštetokrat polomil ali pa mi jih stiskal v primežu.

Ko so Milivoja potem odpeljali, se je ustavil pri meni, me premeril s pogledom in rekel: 'No, nucalo pa je, da sem te vzel v roke. Spet si trlica, kot si bila nekoč.'«

(Konec)