Sprehajati se v zrcalu

Besedilo: Zala Julija Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 27. julij 2023 / 07:01

V svojem prvem celovečernem solo projektu plesalec in performer Jernej Šmid raziskuje neskladje med podobo in identiteto.

Kranj – Kaj vidimo, ko se zagledamo v ogledalu? Navadno opazimo le nepravilnost na koži ali las, ki se je izmuznil glavniku. Včasih pa se zgodi, da se pogled, ki strmi z druge strani, zdi nenavadno tuj, podoba pa čudno nezanesljiva. Je odsev le kompozicija, sestavljena iz praznih označevalcev in drobcev družbenih konvencij? In koliko je potemtakem sploh 'naš'?

V navzkrižju podobe in njenega bistva se je znašel tudi kranjski plesalec in performer Jernej Šmid. V svoji prvi celovečerni predstavi, ki je premiero doživela junija v dvorani ljubljanskega Pionirskega teatra, se sprehaja skozi minsko polje lastne biti. Njegov prvenec, ki sodobni ples in elemente performansa prepleta s klasičnim petjem, nosi naslov Sprehod.

Šmid, sicer študent opernega petja na ljubljanski Akademiji za glasbo, svoj plesni izraz že leta razvija pod okriljem KD Qulenium Kranj pod mentorstvom Saše Lončar in Ane Romih, ki sta kot svetovalki sodelovali tudi pri tej predstavi.

Sprehod – pojem, ki ga obče asociacije vežejo na sproščanje – tokrat označuje fragmentirano, mestoma tesnobno raziskavo lastne identitete. Performer jo prevaja skozi svoje telo; to se konfliktom zavesti sprva podreja s stalno spreminjajočim se gibom, ki še išče samega sebe, in z glasom, ki v temo dvorane šepeta sosledja nerazumljivih besed. V metaforičnem kroženju okrog samodefinicije telo naseljujejo različne persone in vloge, ki jih odsevajo ogledala na odru. A vendar ostajajo le to – odsevi.

Vrhunec predstave predstavlja samospev Gabriela Fauréja. Performerjev glas se zbistri, usmeri, in kakor narekujejo fizične prvine opernega petja, v svojo posest ujame tudi gib – da iz njega lahko zazveni glas, se mora telo ustaviti in izravnati.

A tudi na videz poenotena podoba performerja kot pevca je nestabilna; ogledala v ozadju se še vedno igrajo z njegovim odsevom.

S prepletom različnih umetniških strategij in znanj je Šmidu uspelo ustvariti kompleksno konceptualno pokrajino in jo naseliti s suverenim nastopom. Sprehod je izzivalna igra zrcal, ki je hkrati igra podob in vlog. Iz nje pa kot občinstvo nismo izvzeti. V ogledalih, iz katerih Šmid izvablja različne označevalce lastnega jaza, namreč lahko vidimo tudi sebe. Tudi mi igramo vloge. Tudi naša bit in podoba se nenehno oddaljujeta in spet zbližujeta. Prav njuna nezdružljivost poganja razmislek, ki nas spremlja na sprehodu iz dvorane.