Opomin na bolečino ob izgubi doma
Člani škofjeloške območne organizacije Društva izgnancev Slovenije so minulo soboto gostili dvajseto srečanje izgnancev Gorenjske.
»Tisti, ki so morali zapustili svoje domove, so večinoma izgubili svoje premoženje ali pa je tisto, kar je še ostalo, propadlo. Mnogi si še do danes niso opomogli.«
Škofja Loka – »Naša srečanja so pomembna, da se ne pozabijo grozote in trpljenje med drugo svetovno vojno in da tudi mladi poskušajo doumeti in razumeti bolečino ob izgubili varnega doma in izgubljenega otroštva. Današnji udeleženci ste preizkušeni ljudje, ki jih je okupator – takrat večino še v otroških letih – pregnal z domov. Mnogi med njimi so se rodili v tujini, mnogi pa tam za vedno ostali. Veliko naših članov pa ni več med nami,« je ob srečanju poudaril predsednik škofjeloškega Društva izgnancev Slovenije (DIS) Rudi Zadnik in dodal, da so srečanje mogoče edini trenutki, ko se poveselijo in pogovorijo tako o preteklosti kot sedanjosti. »Ljudje se še vedno razdvajajo in ne združujejo, saj se večina narodov od teh strahot ni veliko naučila,« je dodal Zadnik, katerega mati je bila med tistimi, ki so bili primorani oditi na tuje.
Samo s škofjeloškega območja je bilo med letoma 1941 in 1945 izgnanih, izseljenih, interniranih, ukradenih in pobeglih v Avstrijo, Nemčijo, Srbijo, Italijo, Poljsko, Hrvaško in po Sloveniji več kot 850 prebivalcev, med njimi jih je bilo samo iz Dražgoš kar 53.
Zbrane je na srečanju pozdravila tudi podžupanja Občine Škofja Loka Tina Teržan in spomnila tudi na svojo izkušnjo. »Današnje srečanje se me dotika osebno, saj je bil izgnanec tudi moj oče. Meni, naši družini ter tudi mojim otrokom in ostalim vnukom je zapustil zavedanje, kaj pomeni, če si kot enajstletni deček izgnan v tuji svet, kjer se moraš boriti za vsakdanje preživetje. To nam je sicer prenašal s posebnim humorjem in pozitivnostjo, vendar je v naši družini ostala zavest, da se stvari, ki so se dogajale, ne smejo ponoviti,« je povedala podžupanja in dodala, da se v Škofji Loki trudijo, da je mesto, ki letos praznuje 1050-letnico, prijazno tako do mladih kot starejših, predvsem pa je Škofja Loka mesto prostovoljcev.
Slavnostni govornik na prireditvi je bil (ob odsotnosti obolele predsednice DIS Ivice Žnidaršič) Franci Žnidaršič. Spomnil je, da je bilo Društvo izgnancev Slovenije ustanovljeno leta 1991, po 32 letih pa ima društvo več kot osemdeset lokalnih organizacij, ki se zadnja leta združujejo, saj število članov upada.
Mnogi si niso opomogli
»Šele v novi državi, samostojni Sloveniji, smo bili priznani kot žrtve vojnega nasilja. Prejšnja država nam ni dala nobenih pravic,« je spomnil Franci Žnidaršič in povedal, da je bil najprej ustanovljen sklad za poplačilo vojne škode, v katerega se je zbralo kar nekaj denarja od prodaje skupnega premoženja. »Potem je oblast sklad ukinila in z odškodnino glede materialnega premoženja ni bilo nič,« je povedal Žnidaršič in pojasnil, da je bil leta 1995 končno sprejet zakon o žrtvah vojnega nasilja. »Ta nam je dal status in določene pravice. Kasneje smo dosegli še dodatne pravice, in sicer da renta, ki smo jo dobili, ne sodi v osnovo za pridobitev pravice do socialnovarstvenih prejemkov. Dosegli smo tudi, da so nam priznali delovno dobo, in marsikdo je s tistimi nekaj meseci lahko uveljavil vsaj minimalno pokojnino,« je tudi pojasnil Žnidaršič in spomnil, da so kasneje status žrtev vojnega nasilja dobili tudi tisti, ki so bili rojeni v tujini. »Tisti, ki so morali zapustili svoje domove, so večinoma izgubili svoje premoženje ali pa je tisto, kar je še ostalo, propadlo. Mnogi si še do danes niso opomogli. Zato je Društvo izgnancev Slovenije ponosno na to, kar je doseglo, in se danes z zadnjimi močmi bori za edino nerešeno zadevo, to pa je odškodnino za nastalo materialno škodo v drugi svetovni vojni. Težava ni v tem, da bi nam odškodnina ne pripadala, ampak ignoranca vsakršne vlade, leve ali desne, saj nočejo sprejeti posebnega zakona, ki je bil obljubljen že leta 1995,« je še poudaril Žnidaršič.
Prireditev, ki sta jo spremljala igranje in petje Tamburaške veteranske skupine Bisernica iz Reteč ter petje himne izgnancev, se je zaključila s podelitvijo zahval in priznanj DIS. Zaslužili so si jih Vida Janc, Jožica Kovič, Polona Cerkovnik in Rudi Zadnik. Prav tako so priznanja za prizadevno in prostovoljno delo v organih DIS KO na Gorenjskem prejeli: Martina Godnjov, Majda Hlebanja, Maja Zagoričnik, Janez Vister in Anton Pintar, posebne zahvale za pokroviteljstvo 20. srečanja pa sta si zaslužila župan Občine Škofja Loka Tine Radinja in Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945. Srečanje se je končalo s prijetnim druženjem v restavraciji Kompliment.