Še kamen ima več usmiljenja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 26. julij 2023 / 14:25

Petnajstletna nevesta, 1. del

Aleksa se je v šestdesetih letih rodila v romski družini. Kdo je bil oče, ni nihče vedel. Le sklepali so, da je bil kakšen mimoidoči, saj je bila deklica zelo bele polti.

»O svojem otroštvu bi vam lahko pripovedovala ure in ure. Dogajale so se stvari, ki so bile ljudem zunaj našega naselja nedojemljive. Spominjam se, da sem nekoč učiteljici prostodušno razlagala, kako moški, ki je takrat živel z mojo mamo, muči pse in mačke. Rekla je, da imam pokvarjeno domišljijo, da noben človek ni sposoben početi česa podobnega. Pa sem ji izdala le nekaj podrobnosti, kaj bi šele bilo, če bi ji povedala vse,« pripoveduje Aleksa.

Poročila se je dan za tem, ko je bila stara 15 let.

»Mamin partner me je prodal Milivoju, in to dobesedno. Jaz, naivnica, sem se tega veselila! Rekla sem si: konec bo pretepanj, vpitja, vstajanja ponoči in kuhanja 'župe' pijanim dedcem, ki so se proti jutru priklatili kdove od kod. Konec bo pranja umazanih cunj in plenic sorojencev, saj je bila mama zaradi zloma več reber in počene vranice v bolnišnici. Nihče se ni spraševal, kako je tja prišla, zelo vestni pa so bili pri opravljanju, da je ženska nora, da ji ni pomoči ter da je prav, da ji je dedec polomil kosti.

Milivoj, četudi je bil star že skoraj petdeset let, je bil nenasiten. Že prvo noč je pokazal svoj značaj, saj me je obrnil na trebuh in naskočil kot bik kravo. Nisem se branila, saj me je teta opozorila, da se ne smem, ker bo potem še huje. Namignila mi je tudi, kako naj ravnam, da me ne bo preveč bolelo. Le to mi je pozabila omeniti, da bom popolnoma brez moči, ker bom imela obe roki privezani na stranico postelje. Nečloveško sem trpela ne le prvič, tudi desetič. Potem sem zanosila in Milivoj se na srečo ni več zmenil zame. Našel (kupil) si je drugo deklico. Ko sem poslušala njene nečloveške krike, sem si mašila ušesa.

V času nosečnosti je bilo kar znosno. Otroka se je začuda veselil tudi moj Milivoj. Rekel je, da zato, ker je odraščal v podobnih razmerah kot jaz sama, pa je želel biti dober oče.

Obljubil mi je tudi, da se me, ker bom vsak čas izpolnila svojo dolžnost in mu podarila sina, ne bo več dotaknil. Zaradi teh besed sem ga na nek način kar vzljubila.

Žal mi je usoda namenila zelo hudo preizkušnjo. Otrok se je rodil poškodovan (umsko in telesno prizadet), oddali so ga v zavod, mene še vprašal ni nihče, ali to dovolim. Za oblast sem bila še mladoletna, nisem imela nobene besede. Ko sem iz porodnišnice prišla domov, je bila prva stvar, ki mi jo je rekel Milivoj, da preklicuje izrečene besede o tem, da se me ne bo več dotikal. Bilo je grozno. Komaj teden dni po porodu se je že začelo. Ne vem, zakaj je zmeraj hotel le od zadaj, nikoli od spredaj? Postala sem apatična, podobno kot mama. Včasih sem hodila kot raca, ker me je tam spodaj vse bolelo, včasih, ko je bil preveč nasilen, sem le sedela, ker sem kar naprej krvavela. Začela sem se rediti. Imela sem komaj 158 centimetrov, težka pa sem bila že 99 kilogramov. 'Če jih bo 100, te ubijem,' je kričal Milivoj. Prasica zavaljena je bila še nedolžna zmerljivka.

Občasno sem delala pri nekem njegovem znancu. Delo je potekalo od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Ker je Milivoj tako ukazal, mi niso dajali nič jesti. 'Moraš shujšati!' mi je govorila 'gazdarica', a mi je vseeno včasih na skrivaj stisnila v roke kos kruha. Skubila sem kokoši, nabirala zelišča, delala na njivi, nastavljala pasti zajcem v gozdu. Nekoč je prišel pome Milivoj. Pripeljal se je s kolesom, v roki pa je imel vrv. Zazeblo me je pri srcu. Privezal me je okoli pasu, se usedel na kolo, tako da sem morala teči za njim. Bilo je noro, padala sem, a on me je vlekel in vlekel, vedno znova vlekel. Včasih sem bila črna po kolenih, ranjena po vseh delih telesa, a ni odnehal. Potem je zavil do reke Save. Tam sem se morala sleči. Začel me je posiljevati, ko se me je naveličal, me je brcnil od sebe. Potem sem vsa krvava tekla domov. Seveda še zmeraj z vrvjo okrog pasu. Nekateri ljudje so to videli, nekateri so si Milivoju celo upali reči, da to ni v redu, a on se je le smejal in govoril, da je rekreacija zdrava. Vse skupaj je prišlo na uho župniku, ki ni bil ravno pristojen za naš kraj. Možakar nas je obiskal in prosil Milivoja, naj me bolj spoštuje. Pred župnikom je ponižno sklonil glavo ter prikimaval, rekoč, da me ima rad, da vse, kar počne, dela v moje dobro. Preden je obiskovalec odšel, mu je na kolenih obljubil, da bo ravnal z menoj kot s kraljico.

A že naslednji dan je od nekod pripeljal motor. Pozval me je, naj se usedem zadaj, in odpeljala sva se proti Savi. Sprva nisem hotela prisesti, saj sem se na smrt bala, ko sem videla zvito vrv na prtljažniku. A me je s takšno silovitostjo mahnil čez obraz, da sem se takoj nehala upirati.

Kaj točno se je potem dogajalo, se ne spomnim. Prebudila sem se na urgenci. Rešilo me je to, da je mimo naju po kolovozu prijahal gospod, ki je odšel na milico. Sprva so se izgovarjali, da niso pristojni, potem pa so le sedli v avto in se odpeljali. Našli so me kraj poti, ležala sem nepremično, obe nogi sem imela zlomljeni, moj obraz pa zaradi udarcev ob kamenje ni bil prepoznaven. Milivoj me je namreč z nezmanjšano hitrostjo vlekel po tleh, četudi sem padla. Ena od medicinskih oddelčnih sester mi je povedala, da lahko grem k neki upokojeni nuni za gospodinjo. Kamorkoli, tudi v pekel, sem si rekla. Nuna je bila zelo stara, ni dosti govorila, kar naprej je le molila. K temu je silila tudi mene.«

(Konec naslednjič)